Danes goduje izjemna ženska, ki je sicer živela v 14. stoletju, ki pa se ji je poklonil tudi naš čas, saj jo je papež Pavel VI. razglasil za cerkveno učiteljico in Janez Pavel II. celo za sozavetnico Evrope. To je Katarina, rojena l. 1347 v Sieni. Še kot otrok je imela močna duhovna doživetja in je zaradi tega razumljivo želela že zgodaj oditi v kontemplativni samostan, saj jo je mistično izkustvo spremljalo še naprej. Najbolj prelomno pa je bilo njeno videnje l. 1367, v katerem se je mistično zaročila z ženinom svoje duše, s Kristusom samim. Ta dogodek je bil čudovit navdih za številne renesančne slikarje, ki so tekmovali med seboj, komu bo uspelo narisati Katarinin obraz v lepših odtenkih svetlobe, ki so izražali njeno dekliško srečo. Trubadurski čas takrat še ni bil tako daleč in dekleta so še vedno imela smisel za lepoto duhovne lirične ljubezni, ki se je navdihovala v svetopisemski Visoki pesmi.

Zanimivo pa je, da je Katarino Siensko prav ta trenutek najvišje duhovnosti vodil nazaj v konkretno življenje. Začudenje je še toliko večje, ker ni bila samo zelo blizu bolnikom z nevarno kužno boleznijo, ampak je posegla v konkretna družbena in politična dogajanja. Najprej je zaslovela, ker je znala pomiriti spore med svojimi someščani. Njen uspeh ni slonel na sklepanju kompromisov, ampak je svoje sprte sogovornike povabila v poglobljen etični pogled, v katerem so se zasvetile temeljne vrednote poštenja in ljubezni. V luči teh vrednot so razhajanja postala majhna, če že ne smešna.

Katarina je pokazala velik pogum, ko se je odpravila v francoski Avignon ter pregovorila papeža Gregorja XI., da se je znova vrnil v Rim. Ampak s tem njenega poslanstva še ni bilo konec. V Rimu je pozneje nastal razkol, ko so papežu Urbanu VI. zaradi njegove osornosti opozicijski kardinali izvolili proti-ppeža Klemena VII. Urban je poklical Katarino v Rim in jo prosil, naj doseže pomiritev. Nemočni papež je potreboval prepričljivost in veliko modrost njenih besed.

Njena modrost se kaže tudi v njenih pismih. Ohranilo se jih je 380. Komentatorji pravijo, da so živa in neposredna, zrcalo njenih skrbi, misli in čustev ter polna svežine, ljubezni in očarljivih prispodob. Njeni naslovniki so bile vplivni v družbi, pa tudi globoke duhovne osebnosti in veliko zelo preprostih ljudi.

Katarina Sienska je pokazala, da moč krščanstva ni v družbeni strategiji in še manj v politični taktiki, njegova moč je v globokem etičnem korektivu, ki razkriva novo upanje.