Legenda pravi, da so takrat, ko so menihi v Candesu ob Loiri ukradli ostanke pravkar preminulega škofa iz Toursa in jih ponoči 8. novembra 397 s čolnom peljali po reki Loiri v mesto Tours, vsa obrežja reke zacvetela. Nasploh je znano, da v začetku novembra prihaja v dolini reke Loire otoplitev in da znova ožive travne bilke, zato to obdobje Francozi še danes imenujejo »poletje sv. Martina«. V tem poimenovanju pa se skriva tudi čudovita simbolika. Martin je svetnik, ki prinaša človeško toplino in nas hkrati opozarja, kako je narava čudovita, če jo znamo opazovati.

Najprej gre za človeško toplino, ki jo kot vojak pokaže l. 334 v neprijazni zimski pokrajini Picardiji, pred mestom Amiensom, ko razpolovi svoj plašč in z njim ogrne prezeblega reveža. To je simbol nove religije, krščanstva, ki bi se ga rad oklenil, in ki bo postal temelj nove evropske civilizacije, civilizacije usmiljenja, ljubezni in solidarnosti, ko nihče ne bi smel biti več lačen in nikogar ne bi smelo več zebsti.

Toda Martin ni samo razvil sočutja do sočloveka, ampak do vseh živih bitij, ki ji je srečeval. Na ta njegov odnos do narave najbrž nismo dovolj pozorni. Kot vemo, je vsaj dvakrat potoval skozi naše kraje. Za nas je zanimiva njegova druga pot, ko je šel k materi v rodno Savario v Panoniji. Tokrat je potoval brez vojaškega spremstva in njegov življenjepisec Sulpicij Severij pravi, da je padel med razbojnike. Toda znova je pokazal človeško toplino in ljubezen, zato jih je uspel spraviti na pravo pot.

A legende nam govorijo tudi o tem, kako je medved pokončal njegovo živinče, in da bi se mu odkupil, je potem sam nosil misijonarjev tovor. Ta pripoved gotovo ni zgodovinska, toda razkrije nam še veliko več kot točno zgodovinopisje, spregovori nam o povezanosti Martina z naravo, o njegovem sožitju z okoljem in o njegovi ljubezni do vseh živih bitji. Potem najdemo še druge zgodbe, kako je Martin rešil obsedeno kravo in še zajca pred hudimi psi. Ali pa tudi zgodbe o njegovem učencu, menihu, ki je pomagal tigrici nahraniti njene mladiče in kako mu je ona odstopila svoj kožuh, da ga ne bi več zeblo.

Danes te zgodbe pomenijo več kot prijetno večerno branje za otroke. Povedo nam, da so Martin in z njim njegovi in učenci živeli tesno povezani z naravo in da so jo tudi ščitili. Hoteli so ustvariti tisto sozvočje, ki naj bi pomenilo toplino in prijateljstvo z vsemi živimi bitji. Narava z vsemi njenimi prebivalci je dar Stvarnika in prav je, da se je znamo razveseliti in jo ohranjati.

Morda smo ob Martinovi gosi pozabili, da je Martin ljubil ves ta svet in ga tudi ohranjal. Njegova podoba nam spregovori o času, ko bo človek ustvaril »poletje«, toplino, za vsakega človeka in tudi za vsako živo bitje.