Bog je vedno presenečal, tako v zgodovini judovskega ljudstva kot pozneje v evangeljskih besedah Jezusa iz Nazareta, Božjega sina. Prav življenjska zgodba preroka Elije pa je tipičen primer božjega posega v človeško življenje, ki je vedno presenetljiv.

Elija je bil v 9. stoletju pred Kristusom med svojimi rojaki neizprosen in odločen zagovornik vere v enega samega Boga. Znamenit je dogodek na gori Karmel, ko je kanaanskim svečenikom, ki so častili boga Baala, dokazoval, kdo je v resnici pravi Bog. S kolikšno zagnanostjo, tudi besom in srditostjo, je z vzklikanjem imena svojega Boga Jahveja priklical ogenj na njihove žgalno daritev. Zaradi njegove gorečnosti so ga Judje imeli za Mojzesovega predhodnika in Janez Krstnik ni mogel prejeti lepše oznake od svojih rojakov, kot je bila ta, da je »novi Elija«. Toda čeprav je Bog, presenetljivo, dovolil, da je Elija z ognjem pokončal poganski daritveni oltar in tudi njegove svečenike, pa za čuda isti Bog s tem rezultatom ni bil zadovoljen. Elija je moral v izgnanstvo v puščavo in tam bi skoraj umrl, ko ga ne bi Bog večkrat na presenetljiv način rešil.

Največje presenečenje pa je bilo, da se mu potem ni razkril ne v viharju, ki je lomil skale, ne v strašnem potresu, tudi v ognju ne. Bog je šel ob njem v tihem šumljanju vetra. V tem je čudovita prispodoba. Na eni strani potrditev, daj je Jahve gospodar neba in zemlje, in na drugi, da ne potrebuje ne nasilja ne ognja, ampak prihaja v človeško srce v tihem mrmranju vetra.

Pozneje je Jezus, ki se je razodel kot Mesija, dejal, da si želi, da bi ogenj vrgel na zemljo in da bi se že vnel. Toda ni mislil na uničujoči ogenj, ki použiva vse, česar se dotakne, ampak na ogenj Ljubezni, ki je milina in ki odpušča, ki prinaša radost na ta svet.

Ljudje se bodo vedno morali spoprijemati z nasilnim ognjem, pa tudi z ujmami, povodnjimi in potresi na naši ljubi Zemlji. Današnji evangelij nam pravi, da kadar so med nami prijateljstvo in vzajemna pomoč, lahko vse premagamo.

Vendar pa vere in ljubezni v človeku ne smemo preveč idealizirati. Celo Peter, prvak apostolov, ki se je pogumno pognal v Genezareško jezero k Jezusu, ko so ga učenci opazili, je v nekem trenutku podvomil. Kaj je naravnejše kot to, da se v nas vzbudi tudi dvom nad našimi sposobnostmi in vprašanje, ali smo sploh prav razumeli Boga? Tudi prerok Elija je moral najprej podvomiti o svojem nasilnem ravnanju na gori Karmel, da je lahko razumel, da Bog tega ne mara, ampak prihaja k njemu brez grozovitosti, v tišini človeškega srca.