Danes goduje za Slovence pa tudi po svetu zelo priljubljeni svetnik Anton Puščavnik, ali kakor ga rado imenuje ljudsko izročilo »Anton s pujskom«. V srednjem veku so namreč iz higijenjskih razlogov in kužnih bolezni prepovedovali, da bi s prašiči popotniki in romarji hodili v vas, a ker so redovniki sv. Antona puščavnika skrbeli za reveže, so imeli ta privilegij, da so s prašički smeli stopit tudi v naselja.

Sveti Anton, ki je živel na prelomu od 3. v 4. stoletje je postal vzor puščavniškega življenja. Kot vemo je prav puščavništvo začelo v Cerkvi nadomeščati mučeništvo. Mučenci so bil v prvih stoletjih krščanstva žive priče, da obstaja še nek drug svet in tudi večne vrednote, za katere ni samo vredno živite, ampak tudi umreti. V tem duhu so tudi pobožni možje hodili v puščavo in živeli le za večne vrednote molitve in ljubezni. V puščavi ni visokih gora in hribov in imamo občutek, da se nebo dotika zemlje. Ta mistična pokrajina je menihom pomagala, da so zrli v večnost. Toda puščavniki le niso bili tako sami. Ne samo da so se povezovali v občasne skupnosti, našli so jih tudi ljudje v stiskah in jih prosili pomoči. Iskali so njihove modrosti, potem pa tudi prosili za njihovo molitev, ki jih je osvobajala mnogih tegob, najbolj pa bolezni. Ubogi ljudje so ob njih prejeli novo moč za življenje. Kasneje so po zgledu sv. Antona ustanavljali redovne skupnosti, ki se niso samo predajale molitvi in globokemu duhovnemu življenju, ampak prav tako delu za reveže. Takrat še ni bilo socialnih ustanov, zato so bili Antonovi redovniki tisti, ki so pokazali, da pred Bogom nihče ni odpisan in da lahko tudi lačni otroci dobe hrano ter prejmejo ljubečo besedo.

Lik svetega Antona Puščavnika je vplival tudi na nastanek drugih meniških skupnosti kot so redovniki sv. Martina in benediktinci, ki pa so prišli tudi v naše kraje. Prinesli so nam navdih krščanskega usmiljenja do lačnih in do revežev. Slovenska ljudska vernost pa je to veselo praznovanje, ko je vsak povabljen k mizi, povezala s kolinami. Sveti Anton je postal zavetnik domačih živali, tistih, ki so prijateljice človeku pri njegovem delu, hkrati pa ga nasičujejo in mu pomagajo k preživetje. Za slovenki kmečki živelj so prav pujski pomenili varčno hrano, ko se je ni smelo metati stran in ko so prašički naznanjali praznično slavje, čas, ko bo hrane dovolj. Sv. Anton Puščavnik preko današnje naravo varstvene zavesti postaja moderen svetnik, saj nas uči živeti v sožitju z naravo in ne pozabiti na lačne in uboge.