Človek je pustolovske narave, venomer so ga mikale velike avanture, da bi se podal v neznane kraje. Tako je od nekdaj raziskoval votline, se spuščal v jame, se podajal skozi pustinje in se spopadal z pragozdom. Tudi danes mladi sanjajo o velikih avanturah novega sveta, o na novo odkritih planetih in zvezdah.

Prerok Izaija pa nam pravi, da bo mesija tisti, ki bo uspel uresničiti največjo pustolovščino, namreč smelo se bo potopil v globino človeške duše in v njej odkril še neznane pokrajine. Uspel bo obiskati intimnost človeškega srca, v katero še nihče ni vstopil. Potoval bo po opustošenih pokrajinah naše duše in se prepoznal v našem trpljenju in stiski. Obupanega človeka bo znova objel in ga popeljal svetlobi naproti.

Kristus s tem objemom vsakega izmed nas uči ljubiti. Pokaže nam, da trpljenje ni prekletstvo, vendar le takrat, ko smo tudi mi sposobni ljubiti. Če je ljubezen v našem srcu in smo se tudi mi sposobni darovati, takrat nobeno odrekanje ni odveč, takrat ljubezen zmaguje. Ljubezen presega vsako ponižanje, tudi izničenje, in prinese v človekove oči novo svetlobo, prebudi nov utrip človekovega srca in podari novo veselje ter novo upanje.

Morda od vsega trpljenja, ki ga doživljamo, le ni najhujša lakota, tudi ne žeja ali prezeblost. Najtežje je prenašati osamljenost in zapuščenost. In prav to se je pripetilo Kristusu, ko je visel na križu. Tri leta je vzgajal svoje učence, bili so to odrasli možje, a so se vsi razbežali. Tisti, ki se je najbolj širokoustil, kako mu bo stal ob stani, ga je trikrat klavrno zatajil. Le najmlajši se je plaho pomešal med žene in bil je toliko mlad, da se mu ni moglo pripetiti kaj hudega. Toda najbolj ga je razočaral njegov daljni sorodnik, tudi iz Judovega rodu, ki je nosil zanj najlepše ime, ime Juda, in ki ga je izdal za 30 srebrnikov. To je najbolj grenka izkušnja, če nas tisti, na katerega največ stavimo, zapusti in izda. Kot vemo, Juda kmalu ugotovi, da je ugonobil najboljšega prijatelja in mu je žal. A najbolj tragično je, da ne verjame v ljubezen in ni sposoben sprejeti odpuščanja. Nekateri grški cerkveni očetje se z njegovo pogubo niso mogli sprijazniti, zato so upali, da bo pri drugem mesijevem prihodu Juda le želel prejeti Božji dar odpuščanja.

Takšen se nam Kristus razkrije tudi na križu. Do zadnjega trenutka deli ljubezen in odpuščanje, zato tudi odpusti enemu izmed razbojnikov in mu zagotovi, da se bosta še isti dan srečala v raju.

Tako Kristus pokaže, da bosta ljubezen in odpuščanje zmagovala do konca. Kristus za nas ni le trpel, ampak tudi že vstal v novo življenje in zato želi, da je tudi v nas klub trpljenju še upanje, da zmagujeta radost in čudežni dar ljubezni.