V slovenskem krščanskem izročilu se je uveljavil običaj, da 25. marec praznujemo kot materinski dan. Gre za praznik Marijinega oznanjenja, ko se spominjamo, kako je Marija iz Nazareta izvedela, da bo postala mati. To je bil zanjo nadvse vesel dogodek, zato pri bogoslužju beremo odlomek iz 7. poglavja Knjige preroka Izaija, ko tudi Izraelski kralj Ahaz izve, da bo dobil sina. Šlo je za 8. stoletje pred Kr., ko je bilo Izraelsko kraljestvo v hudi nevarnosti, da ga napadejo in ugonobijo sosednje države. Toda v ta težaven čas Bog pošlje tolažbo in novo veselje, od tod napoved: »Glej, mladenka bo spočela in rodila sina« (Iz 7). Kdo je bila ta mladenka? Judovski razlagalci pravijo, da je to bila kraljeva zaročenka po imenu Abi. A krščanska tradicija dodaja, da s tem rojstvom znamenita prerokba še ni docela uresničena. Tisti pravi otrok, ki bo prinesel resnično veselje materi in vsemu njenemu ljudstvu, bo mesija, se pravi, da bo uresničitev prerokovih besed predstavljalo šele Jezusovo rojstvo v Betlehemu.

Zato tudi razumemo veselje Marije, ko izve, da bo prav ona tista mladenka, ki bo prinesla na svet mesija, odrešenika. V tej radosti pohiti k sorodnici Elizabeti in ji zapoje: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen.« Odslej bo vsak otrok, ki prihaja na svet, prinašal veselje materam in svoji širši okolici.

Vidimo, da je Marija ob napovedi, da bo postala mati, v zadregi, ker jo je novica zelo presenetila. A potem se prepusti veselju in odhiti k svoji najljubši teti, da bi z njo delila srečo. Elizabeta jo je razumela, saj je tudi sama pričakovala vesel dogodek. Veselje deklet in žena, ki postajajo matere, je tolikšno, da ga želijo deliti z nami.

Vsak otrok pomeni veselje mater in je zato znamenje Božje navzočnosti in tudi novega upanja med nami. Otrok je berač človeške besede, mleka in kruha, zato je hvaležen za materino ljubezen. Čeprav živi v zelo skromnih razmerah, materi s svojo razigranostjo vrača njeno nepreračunljivo darežljivost. Kdaj je tudi razposajen, vedno pa radosten nad življenjem.

V spomin mi prihajajo prizori iz zaklonišč obleganega Sarajeva, ko so se otroci igrali naprej in bili iskrivi v svojih igrah. Materina ljubezen jim je omogočila, da so se smejali tudi v takratnih težkih razmerah. Podobne prizore zasledimo danes tudi v begunskih taboriščih. Veselje nad življenjem je vedno močnejše, kot še tako težke razmere, zato vedno znova prihajajo otroci na svet.