Eho

Novo pesniško zbirko pripravlja pri Alephu, ŠKUC.

Izbruhek XVI, Naj nihče ne spi, Palestina.

Telesa in drugi časovni stroji

Naš inštitut

Ponavljanja

Pesmi so izseki iz podkasta Literarni glasovi.

Prezelj, Pia. Težka voda. Novo mesto : Goga, 2023.

V svetu, ki ga naseljujejo Ida, Marta, Tone in Lojze, na vrtovih gnijejo paradižniki, na nočnih omaricah ždijo nagačeni zajci, krave pa je treba slej kot prej ustreliti med oči. Nič čudnega, če na blatni zemlji komu usodno spodrsne ali pa mu glavo spešta kakšno drevo; Gospod vendarle daje in jemlje, povrh vsega pa še odpušča. 
V romanu Težka voda, svojstveni anatomiji krivde, ki prelamlja s tradicijo slovenske povesti, se drobci iz življenja starejše protagonistke Ide med posledicami zamolčane preteklosti in neizživete prihodnosti postopoma sestavljajo v okrušeno celoto. Ta v ekspresivnem, dovršenem slogu razkriva predvsem bridko resnico o prepletenosti življenj znotraj manjše vaške skupnosti, kjer se vse zdi na dlani, pa vendar skrivnost rojeva nove skrivnosti.  (Maja Šučur)

Vesna Liponik je pesnica rojena v decembru,

kakopak, kot vse legendice tega sveta. Njena

zbirko Roko razje  Škuc (Zbirka Lambda), 2019

je nujno čtivo za vse ljubitelje_ice

poezije. 

Ivana Maksić (1984) autorka je knjiga poezije:

Kćeri zar ne vidiš da gorim (2020),

La mia paura di essere schiava (2014),

Izvan komunikacije (2013),

O telo tvori me (2011).

Piše poeziju, crtice i eseje. Prevodi i predaje engleski jezik.

KĆERI, ZAR NE VIDIŠ DA GORIM

tog dana, evo, ginu konji

kroz vodu, krv, šumu, vatru,

ivana, rekli su, ona, ta, žena, ja

vira, vihora, čizme su stradale,

goniči robova iz prošlog života

plamičci se kotrljaju, plivaj,

svе bure, budi leden grumen uglja,

samo ne vuci prtljage incestuoznih

preobrazi se, preobrati, stišaj sve

ne i vatru, vatrom budi, gori, ne traži

cipele, dalje od svake bolesničke sobe,

ti, daleki prijatelju,

ne nosi belo, nemoj, nikada,

ne maši nikome, ni meni, ni izdaleka,

ne pružaj šake pri pozdravu,

ne lomi strele, neka ih, u mesu,

ne grli kad ostavljaš

ne osmišljavaj odlaske i boli

kćeri, vatro, moja nisi, beži

samo nestani

Tom Veber (Maribor, 1995), pesnik, performer, vizualni umetnik. Kot  igralec/plesalec je nastopal v gledališču Glej, PTL-ju, Kino Šiška,  Klubu Tiffany in v English student theatre. Kot pevec je sodeloval s  pevskimi zbori Sankofa, Beegesus, APZ Maribor, APZ Tone Tomšič. Poezijo objavlja v Poetikonu, Dialogih, Mentorju, Literaturi in Apokalipsi. Sodeluje na pesniških slamih in gostuje po Sloveniji s pesniško monodramo Realizem je rezerviran za klovne. Je  zmagovalec Pesniške olimpijade 2018, uvrstil pa se je tudi v finale  Pesniškega turnirja 2019. Je prejemnik štipendije za perspektivnega  ustvarjalca na področju leposlovja pri Javni agenciji za knjigo 2019.  Njegove pesmi so bili objavljene na Hrvaškem, Madžarskem, v Grčiji,  Afriki, Rusiji in na Kitajskem. V sklopu festivala Slovenski dnevi  knjige je organiziral enega izmed prvih LGBT literarnih večerov v  Mariboru z naslovom Mlada slovenska lezbična in gejevska literatura s Suzano Tratnik. Izdal je pesniško zbirko Točka preloma (2019). V letu 2019 je postavil razstave Brstenje, Stičišča in Visok polet s teboj, kjer se je ukvarjal s prostorsko postavitvijo poezije. Je urednih spletne platforme Stigma. 

SNJEŽANA VRAČAR MIHELAČ 

se je rodila v Pulju, poleg tega pa je študirala in živela v Zagrebu, na Plitviških jezerih in v Ljubljani. Urejala je revije, piše marketinške tekste, avtorska besedila in prevaja. Pesmi je objavljala v zinu Pošast, na portalu Strane, Kvaka, reviji Fantom slobode, v okviru literarnih delavnic, ki jih je organiziral SKC Danilo Kiš iz Ljubljane in pod mentorstvom Lidije Dimkovske, so bila njena dela objavljena v večjezičnem jeziku zbirka Biće bolje / Bo že. Rokopis Visoke vode je pohvalil ocenjevalni odbor literarne nagrade Drago Gervais za leto 2019, v okviru foruma Literarni petek in natečaja Zagreb - Beseda in slika pa je bila nagrajena njena kratka zgodba Trepta.

Acqua alta

Sporo umiranje, Zemljovid mladosti

Petra Koršič, pesnica, literarna kritičarka, urednica, lektorica, avtorica pogovorno-bralnega cikla Na pesniškem tandemu, ki ga četrto leto izvaja v Trubarjevi hiši literature, dvanajsto leto pa Literaturo v živo, ki jo je zasnovala pri LUD Literatura (antolo-gijska branja Prevod na oknu, Kritika do nacga, Zaodrje na odru, sinergijski cikel Ad hoc glasbena improvizacija in slika interpre-tirata poezijo ter Razpravljanja). Piše poezijo, ki jo objavlja v literarnih revijah in na nacionalnem radiu. Bila je finalistka Pesniškega turnirja 2013, v zadnjih štirih letih gostja festivalov Lirikonfest, Brda contemporary music festival, Sanje v Medani, Mlade rime, Fare voci v Italiji. »Ustvarjati je zame dvigovati se nad partikularnost vsakdana in z odgovornostjo pisati prav o njem, danes in tu. 

Kritike objavila tudi v reviji Literatura, Književnih listih, Čitalnici, Študjozu, razmišljanja v Mentorju, Življenju na dotik, Briškem časniku, na portalu Vrabec Anarhist. Uredila in lektorirala več leposlovnih knjig (LUD Literatura – zbirka Prišleki; LUD Šerpa; Cankarjeva založba; Mladinska knjiga; Založba Pivec), spisala recenzije oz. knjigi na pot (Marcellu Potoccu, Alešu Mustarju, Petri Zupančič, Petri Kolmančič, Alenki Jovanovski, Urošu Zupanu …).

Izdala je pesniški zbirki:

Furlanka je dvignila krilo, 2017

Bog z mano, 2019 

Travnik

Žrtve smo, ne dokler mislimo in čutimo,

da smo, ampak dokler se polaščamo

privilegiranega položaja, tičimo, skrčeni

vase, in gradimo svoj mogočni ščit,

napuh. Kroglica smo, ki se vedno znova

izstreli in kroži po spiralni cevi, vzpenja se,

a sila lastne težnosti jo spet vrača na dno,

ko popusti vzvodna moč. Zrak veje zunaj,

a skozi cevi ne dospe. Vsak dotik

je le navidezen skozi steklene stene.

Vidimo in zaznavamo, vendar smo si

sami prikrajšali možnost, da bi doživeli

veter, ki podobno kakor kroglice v cevi

zunaj dviga liste s tal, da poletijo,

zaplešejo nad tlemi in se spet spuščajo.

Kako zadržati mehkobo, ko v dlaneh

pobožam tvoje oči in jih poljubljam

na veke, kako razširiti trenutek, ko

najina kazalca stiskata trepalnico in

čakava naključje, na kateri blazinici

bo ostala. Kako izpisati pričakovanje,

kdaj se bo med plesom tvoja dlan

spet usedla v mojo in bova tako letela

čez deželo žrtev, zbitih k tlom. Šele

ko zapišem, postane resnično. Šele

ko se zavem, da sem spet v ringu

s strahom, se osvobodim vloge.

Potem občutim, da v ušesih ne žvečim

pepela, ampak so moja usta prostor,

kjer leti in poseda metulj, ki ga boža

tvoj jezik – rad bi obletel travnik.

Odkar sem v sebi, je moje telo krog.