Na božiče svojega življenja imam čudovite spomine. Kot srebrne zvezdice so spomini posejani po moji življenjski poti, od majhne prekmurske vasice do črnogorske prestolnice Cetinja, pa vse do Avstrije, pravoslavnega božiča v Beogradu in nazaj do naše slovenske prestolnice. Vsi so enkratni, neponovljivi, polni toplote in mi še danes privabijo kakšno solzico v oči.

Je pa spomin na en poseben božič, čisto drugačen od vseh drugih. Bilo je to tisto leto, ko je umrla naša draga mama. Malo pred svojim rojstnim dnevom je bila odrešena od trpljenja in bolezni in je odšla tja, kamor si je tako zelo želela, ko je pela: V nebesih sem doma … Neka dni pozneje je bil božič … za božič je zmeraj vse pripravljala in okraske skrbno hranila prav naša mama … Sedela sva z očetom sama v tihi kuhinji. Zunaj je že v vsem lesku in svetlobi sijal božični večer, a midva sva samo tako sedela … brez besed. Nisva prižgala ne radia ne televizije. Žalost in bolečina slovesa sta bili tako močni, da sva ju lahko otipala …

Tedaj pa je pred vrati nekdo rahlo potrkal in iz otroških grl je zadonela pesem: Poslušajte, vsi ljudje … Otroci naše vasi so, kot po navadi, hodili od hiše do hiše in peli, da nas spomnijo, da je prišla spet tista posebna božična noč, ki je svetla kot dan, in nam prinesla Odrešenika, kakršnega niti v snu ne bi pričakovali!

Otroci so odpeli prvo kitico in začeli drugo … Oče je počasi vstal, me pogledal in rekel: Nekaj jim morava dati. Seveda sem takoj poiskala kekse, pomaranče, a atek je iz svoje stare denarnice potegnil ves drobiž, ki ga je imel in odprl vrata … Žareči otroški obrazi so se glasno nasmejali in zavpili: Blagoslovljen božič! Nehote sva se še midva nasmejala in napolnila njihovo košaro in majhne dlani z darilci. Komaj so prejeli zadnji keks, že so stekli naprej, neučakani in polni veselja.

Midva sva se vrnila nazaj v tiho kuhinjo. Naenkrat se je oče obrnil k meni in rekel: Veš, prinesel bom božične okraske s podstrešja. Zdelo se mi je, da se od nekod sliši mamin glas: Ja, kakšen božič bi pa bil brez jelke in jaslic?

Ob postavljanju jaslic sva prižgala radio, da so zadonele še božične pesmi! Potem pa sva prižgala še svečo, ki je ostala od bedenja ob mrtvi mami, in glasno zmolila rožni venec. Ja, božič je najlepša tolažba tudi ob žalosti in smrti!