Noč ima svojo moč, so zapisali naši modri predniki. Noč pomeni čas, ko se ne vidi, ne dela in ne ustvarja.

Zato je rojevanje novega jutra zmeraj poseben, slovesen čas. Odkar moram pogosto zgodaj zjutraj na pot, me vsakič znova prevzame počasni prihod svetlobe, ki se prebija skozi oblake. Nehote se nasmehneš in korak postane lažji.

Poleti imamo srečo, da so dnevi dolgi in noči kratke ter lahko opazujemo zarjo na vzhodnem delu neba. Vsa lepota rdeče zlate barve se iz neba preseli v srce, če si le vzamemo čas in se ustavimo ob enem najlepših naravnih čudežev.

In zakaj pravimo, da se jutro »rojeva«? Za jutrom pride dan, za katerega pa ne vemo, kakšen bo. A že samo dejstvo, da prihaja, budi v nas upanje na nekaj novega, svežega, odrešilnega! Tako kot ob rojstvu otroka, ko mati pozabi na bolečine in težave ter objame novo življenje kot nekaj najbolj enkratnega, kar se ženski lahko zgodi! Otrok, ki ga drži v naročju, je majceno, nebogljeno bitjece, v vsem odvisno od nje, a že čez nekaj let bo mogoče prav ta otrok delal velika, čudovita dela za svet in ljudi.

Novo jutro je vedno še ena nova priložnost, da živiš. Da vstaneš iz teme svoje bolečine, težke usode, nemogočih odnosov in se odpraviš po osvetljeni cesti naprej v nov dan. Saj tam nekje na koncu poti, tam, kjer si najmanj verjel, mogoče najdeš rešitev in lahko prižgeš svojo luč.

Potem boš razumel besede blaženega Antona Martina Slomška: »Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti!«