Sodelavka mi je pripovedovala, kako rada, ko le ima dovolj časa, pride v nedeljo vsaj pol ure pred mašo v cerkev, se preprosto usede in si ogleduje svete kipe in podobe. Povedala je, da jo neznansko pomirja navzočnost svetnikov, ljudi, ki jim je uspelo živeti po evangeliju in tudi po smrti pomagajo ljudem.

Ob teh besedah sem se nehote spomnila na prve obiske v Skadru v Albaniji takoj po padcu komunističnega režima. Spet so bile odprte cerkve, ki so bile prej spremenjene v športne dvorane ali zazidane ob vhodu, da se ni dalo stopiti noter. Bile so še neobnovljeni prostori, sredi nereda je bil postavljen oltar, lep bel prt na njem in veliko sveč. Ob stenah pa so ljudje postavili kipe svetnikov kar na tla, saj še niso imeli podstavkov ali česa drugega, da bi jih dvignili nanje. Verniki so pred mašo in po njej šli od enega svetnika do drugega. Srečevali so se z njimi kar tako iz oči v oči, se jih dotikali in jim prinašali sveče in papirčke s prošnjami za uslišanje. Dostikrat poškodovani in polomljeni kipi svetnikov so tako oživeli in postali del živega občestva ob oltarju.

Svetnikov imamo zelo veliko. Še celoletni koledar ni dovolj za vse, saj v enem dnevu praznujemo po tri ali pa še več naenkrat. So mučenci, priznavalci, device, mladeniči, duhovniki, redovnice in redovniki, matere, očetje in tudi otroci. Prav oni so dokaz, da je Jezusov evangelij živ, da se v dvatisočletni zgodovini krščanstva ljudje vedno znova odločijo, da bodo živeli po njem in postali podobni Jezusu – ne samo po čudežih in trpljenju, ampak tudi v slavi, vstajenju in odrešenju.

Tudi jaz zdaj podrobneje opazujem svetniške kipe in slike po naših cerkvah. Poleg umetniške vrednosti in sprehoda skozi različna obdobja krščanstva mi zdaj pomenijo še veliko več. So stebri, ki držijo pokonci našo vero, upanje in ljubezen. So naši tolažniki, saj vidimo, da lahko vsak človek, ne glede na svoj socialni položaj, jezik, barvo kože ali izobrazbo postane svet, torej preživi svoje življenje polno, v svoje odrešenje in vsem bližnjim v blagoslov. Kajti svetniki zares pomagajo! Pa če pomežiknejo sredi naše molitve ali ne.