Danes Slovenci praznujemo državni praznik Dan Primoža Trubarja kot spomin na avtorja prve knjige v slovenskem jeziku in pobudnika oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega, jezikovnega in političnega prostora. Praznik sovpada z datumom Trubarjevega rojstva leta 1508. S samostojnim državnim praznikom je Primož Trubar dobil mesto v slovenski družbi in državi, kot si ga zasluži. Namreč z uvrstitvijo Dneva Primoža Trubarja med slovenske državne praznike se utrjuje zavest o pomenu Primoža Trubarja ne samo kot protestantskega reformatorja, ustanovitelja in prvega superintendenta protestantske - evangeličanske Cerkve na Slovenskem, ampak tudi kot utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, ki je s svojim izjemnim in razvejanim delovanjem neizbrisljivo zaznamoval svoj čas in ustvaril večen temelj slovenskemu narodnemu samozavedanju in samozavesti. Vsled temu lahko nedvomno trdimo, da je Dan Primoža Trubarja v resnici praznik znanja, vztrajnosti in poguma.

Žal pa se Slovenci, kljub poznavanju in priznavanju Primoža Trubarja kot osrednje figure slovenskega protestantizma ter kot simbola slovenske reformacije in utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, premalo zavedamo daljnosežnosti posledic, ki jih je povzročil. Samostojen slovenski jezik, ki bi preživel čas reformacije na Slovenskem, je bil namreč v 16. stoletju nič manj kot utopija, kaj šele misel, da bi živel in se razvijal naprej v novo tisočletje. Ni šlo le za prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku, ki smo jo dobili prav zahvaljujoč Trubarju, temveč za vse ostalo, kar je ta slovenska knjiga pomenila in predstavljala. Trubar je jezik, ki je do tedaj veljal za "jezik tlačanov in kmetov", nezmožen literarnega izražanja, povzdignil na raven liturgičnih jezikov tedanje Evrope. Slovence je jasno nagovoril v skupnem, njim domačem in vsem razumljivem jeziku. S tem smo Slovenci dobili veliko več kot samo sredstvo medsebojnega sporazumevanja. Dobili smo temeljni povezovalni element, element, ki ga potrebuje vsak narod, če želi preživeti in se razviti. Dobili smo tisti najbolj nujen sestavni del narodove zavesti, dobili smo temelje za naš narodni in kulturni razvoj in vzpon. Teh temeljev, ki so bili postavljeni, ni bilo več moč zrušiti, skupnega jezika ni bilo več moč izkoreniniti, okrepljene narodne zavesti pa ne zatreti. Jezik in zavest sta torej "stala in obstala", se razvijala in krepila in bila tisto trdno vezno tkivo, ki je narod povezovalo tudi pozneje, v časih najhujših preizkušenj vse do danes.

Brez skupnega, knjižnega jezika, brez tega narodno-združevalnega in narodno-identifikacijskega simbola bi verjetno klonili pod pritiski močnih tujih vplivov, slovenska identiteta, kolikor jo je takrat sploh bilo, pa bi bila najverjetneje stvar preteklosti.

Slovenski državni praznik Dan Primoža Trubarja, ki pa ni dela prost dan, je torej namenjen Trubarju, ki je bil najpomembnejša osebnost pri razvijanju temeljev za oblikovanje slovenskega naroda in nam omogočil, da smo iz razdrobljenega in preprostega ljudstva prerasli v samozavesten narod, zavedajoč se svoje samobitnosti.

Vsem Slovenkam in Slovencem želim lep praznični dan.