Ko rečemo »zvestoba«, običajno takoj pomislimo na moža in ženo, na zakonsko zvestobo. Kar je sicer lepo in prav. Pa vendar se bojim, da smo pojmovanje zvestobe vsaj v svojih mislih, če ne tudi v stvarnem življenju, skrčili in zožili na 220 X 180 centimetrov … kar je nekako povprečna dolžina in širina zakonske postelje. Kajti: če ne ob »zvestobi«, pa prav gotovo ob »nezvestobi«, takoj pomislimo na varanje in se že trkamo po prsih, češ: »To pa jaz nikoli!«

A kaj sem pravzaprav obljubil, ko sem dal besedo, da bom »zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju«? Mar res zgolj to, da ko boš nesrečna, ne bom iskal tolažbe pri kakšni drugi, ki bo srečna? In da ne bom, ko boš zbolela, šel po zdravila h kakšni tretji, ki bo kar prekipevala od zdravja? Ali k četrti? Ali k peti? Kdo bi štel?!

Zvestobo lahko pravilno in v polnosti razumemo samo, če obljubo povemo do konca: »da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja!« Ljubezen in spoštovanje pa sta sestavni del prve in največje zapovedi, in sta nujni v vsakem odnosu, ne le v odnosu do bližnjega. Toliko bolj pa sta seveda nujni v zakonu, kjer mož in žena postaneta eno meso. Eno telo. Eno srce in ena glava.

Prevara, oziroma prešuštvo je seveda najvidnejša in najbolj boleča oblika nezvestobe, a nezvest sem lahko v mnogočem, v velikem in v malem. In se nezvestoba dostikrat skrije v kaj, kar je na prvi pogled družbeno koristno, sprejemljivo in celo pohvalno.

To, da sem priden delavec, sposoben in tako rekoč nepogrešljiv na svojem delovnem mestu, je sicer lepo, a če me pogrešata žena in družina, če sem več v službi kot doma, če pohvalo in potrditev iščem, dobim in najdem med sodelavci in ne pri ženi … je to že prvi znak, da je služba moja ljubica!

Lahko sem najboljši strelec ekipe, najčistejši tenor ali najgloblji bas zbora, a če so treningi in vaje na družinskem urniku pomembnejši od govorilnih ur, roditeljskih sestankov, nastopov v glasbeni šoli ali brisanja ritk in noskov … je to jasen znak, da je moj hobi postal moja ljubica!

Lahko sem dejaven v skupnosti, župniji, pripravljen poprijeti za vsako delo in poskrbeti za vse, a če sem domača opravila preložil na ženo in otroke, če je moja družina lačna moje bližine ... potem sta dobrodelnost in pobožnost moji ljubici, ki jima dajem prednost pred zakonito ženo!

Jasno je, da me moji talenti, delo, hobiji, prijatelji, skupnost delajo to kar sem - in me seveda tudi gradijo v dobrega in boljšega moža in očeta - a imajo vrednost le, če sem dober in vedno boljši mož in oče!