Prihaja čas, ko postavljamo jaslice. Nekateri iz nabožnih vzgibov, drugi iz navade ali le za dekoracijo. A nekaj stvari je vseeno treba vedeti.

Ko izbirate prostor za jaslice, se morate zavedati, da ne gre za prostor v vaših domovanjih, temveč za prostor v vašem srcu! Ne gre za predsobe, spalnice in dnevne sobe, kjer preživljate svoje dneve in noči, temveč za kamrice vašega srca, kjer živite svoje življenje! Ne gre za mizo, kjer nahranite svoje telo, temveč za mizo, kjer Gost postane Gostitelj!

Ko bo prostor izbran, pripravite mah. Mah. To je vaše bistvo. Vaša duša. Tisto, kar je v vas najbolj mehkega, kar preživi tudi pod debelo ledeno odejo. Nabirate ga lahko vse življenje, vse leto. A najbolj voljan se je ločiti od kamnite podlage prav v adventu, v pričakovanju.

Po tem mahu razporedite korenine, ob katere se spotikate. Kamne, ob katere ste se spotaknili. Kamne spotike.

Nato so na vrsti figurice. Najprej čreda, katere del ste tudi sami. Tu so vaši sorodniki. Vaši bližnji. In oddaljeni. Ovce: črne, bele, progaste in marogaste, koštruni in ovni. Tudi kakšen kozel se najde. Ali koza.

K njim postavite pastirje. Prve ljudi, ki so smeli videti in pozdraviti novorojenega Kralja. To so vaši pastirji. Vaši voditelji. Vaši duhovniki. Kakršni koli že so. Čisti in umazani. Skrbni in malo manj skrbni. Sveti in malo manj sveti. Vaši pastirji. Nekateri med njimi so v preteklem letu preživljali zanimive preizkušnje. Težke. In smešne. Potrebne in nepotrebne.

Potem je na vrsti hlevček. Štala, vsekakor. To je vaš vsakdan. Lahko je lep. Lahko podrt. Trden. Majav. Zakrpan. Prepišen. Topel. Svetal. Ali pa zapuščen. Votlina, morda …

V ta hlevček postavite oslička in volička. Svoje delo in molitve. Svoj napor, s katerim vlečete naprej ta svet. In svoj mir v »prežvekovanju« tega sveta in večnosti.

In ko se približa ura, bosta vstopila Jožef in Marija.

Pripravite še seno ali slamo, samo da ne bo prazna, in nanjo položite Najsvetejše. Najsvetejšega.

In pustite, da vas Otrok blagoslovi.