Vsaj dvakrat na leto se pojavi kakšen samooklican prerok, ki je kar na lepem – na vodi morda – začutil, da se približuje konec sveta. In ni je jasnovidke, ki ne bi vsake toliko v kavni usedlini uzrla apokalipse. Pa tudi novinarjem kdaj pa kdaj zmanjka novic in se odpravijo lovit race, namesto teh pa ustrelijo kakšnega kozla in zakrakajo o bližajočem se koncu vseh časov! Ljudje pa, prestrašeni zaradi potresov, poplav, žleda, epidemij in vojn, napolnijo svoje nahrbtnike s konzervami in plastenkami vode, pa hajdi v hribe! Se najde kdo, ki si natovori še čoln! In nasede!

Priznam, da se tudi meni vsaj dvakrat na dan zazdi, da je konec sveta blizu. Ko gledam, kako ljudje vozijo, kako se vedejo, kaj vse govorijo, kaj počnejo, o čem razmišljajo, kako sploh nič ne mislijo … le prežvekujejo … Priznam, da sem včasih zaradi vsega tega tako razbesnjen, da bi najraje vzel v roke žago in kladivo, zbil skupaj tisto famozno barko, se vkrcal in začel moliti k Bogu za dež!

Pa vendar … Ste si kdaj predstavljali, kako bi bilo, ko bi vam zjutraj na vrata potrkal angel smrti in vas prav prijazno obvestil, da se bo zvečer še enkrat oglasil in bosta skupaj nekam šla? Oziroma bosta odšla. In se nič več vrnila. Kako bi preživeli svoj zadnji dan?

Bi šli v službo? Oddelali še svojo zadnjo tlako?

Bi se odpravili v trgovino in še zadnjič napolnili svoj hladilnik?

Bi vzeli v roke čistilo in krtačo ter napadli fuge v kopalnici?

Bi obuli športne copate in pretekli še zadnji krog?

Bi šli v gostilno in se do smrti zapili?

Morda pa bi šli na polje … v gozd … v hribe … in še zadnjič vdihnili, povohali, videli, kar je na tem svetu vredno pogleda?

Bi se še zadnjič skregali s sosedom? Vsaj še enkrat užalili blagajničarko v trgovini?

Bi se zaprli v svojo sobo? Jokali in čakali?

Bi poiskali tiste, ki jih imamo radi? Jih še zadnjič objeli? Poljubili? Se opravičili, se poslovili?

Bi morda celo prehiteli angela in si sami vzeli življenje? Bi se vrgli z mostu ali pod vlak?

Kako bi preživeli svoj zadnji dan?

Zavedam se, da nikakor ne morem pobegniti vsakodnevnim obveznostim, nalogam in dolžnostim. Pa vendarle… Živeti vsak svoj dan, kot da je zadnji … ker je morda prav res zadnji, saj »ne veste ne ure ne dneva …«