Pred mano so počitnice. Ki pa to niso več, saj nisem več v službi. In mi zato ne pripadajo niti počitnice niti dopust. ( Še »bolniška« mi ne pripada! Ampak to je druga tema, oziroma tema za druge. ) In sem spet kot majhen otrok. Ki ne hodi v šolo in zato nima počitnic. In joka, ker jih nima. In se ne zaveda, kako otročji je v svojem joku. Saj so vse njegovo življenje ene same počitnice!

Vedno sem občudoval ljudi, ki so šli na dopust in počitnice, kar tako: Kar bo, pa bo! In bo, kjer bo in kakor pač že bo! In je vedno tudi nekako bilo! Morda ne tako kot so si želeli ali pričakovali, čisto nikoli pa tako kot so načrtovali. Saj načrtovali sploh niso! Jaz tega ne morem. Jaz imam že zdaj počitnice, ki jih sploh nimam, tako načrtovane, da se mi zdi, da je že september!

A toliko moder vendarle sem – in zrel in umirjen – da načrte delam s svinčnikom! V upanju, da bo Veliki Načrtovalec potegnil s flomastrom čeznje! Pripravljen sem – se mi zdi - poradirati vse moje krivulje in vijuge, črte in skice, besede in zamisli, opombe in pripombe… In vem, da niste tako otročji, da bi ne vedeli, da ne govorim zgolj o počitnicah. Saj jih sploh nimam več! Ampak govorim o svojem življenju. O tisto malo prihodnosti, ki jo še imam. Govorim o tisto malo večnosti, ki si jo – muha enodnevnica – lastim… v vse večjem zavedanju, da je to čudoviti dar Velikega Darovalca!

Je to modrost?

Zrelost?

Umirjenost?

To so počitnice! Hvala Bogu!