Vsem nam primanjkuje časa.

Največ ga seveda pokurimo v službi … in zato nimamo časa ne za družino, ne za prijatelje, ne zase. Če smo prezgodaj začeli preveč delati, si družine niti ne ustvarimo, saj če nimaš časa ne zase ne za prijatelje, potem res nimaš časa za zaljubljanje, kaj šele za ljubezen! Kljub temu mnogi vstopijo v zveze … No, pravilneje bi bilo reči, da vstopajo v zveze, saj so zaradi pomanjkanja časa – in ljubezni – te »zveze« bolj kratke sape … jih je pa zato več! Nekateri se, kljub pomanjkanju časa oziroma kljub temu, da si niso vzeli časa za ljubezen, celo poročijo. A Bog, ki je Gospodar časa (in, mimogrede bodi povedano, tudi »zvez«), je duhovit: če si nisi vzel časa za ustvarjanje zveze, potem si ga boš moral vzeti veliko več za razvezo! In če prej ni bilo časa za nič drugega kot za službo (in kako pivo s prijatelji), si moraš zdaj – na račun službe, seveda – vzeti čas za … hja, če drugega ne: za novo stanovanje, ki ga je bilo treba poiskati in urediti … za otroke, ki pridejo vsak drugi konec tedna … in jim mora biti s tabo zabavno, ker drugače te ne bodo več hoteli obiskati … In ker več časa zdaj nameniš ljudem okrog sebe, postaneš drugačen … in v to novo življenje vstopaš za pikico bolj zrelo … in kar na lepem iz tvojih ust letijo butaste izjave: da se z »bivšo« zdaj razumeta veliko bolje kot prej, ko sta bila še poročena! Ne, ljubček, le čas, ki si ga prej namenil službi ali pa si ga preprosto zmetal stran, zdaj vlagaš v odnose in ga namenjaš ljudem! In če bi to storil prej, bi bil še vedno poročen. Morda celo srečno!

Zakaj vsa ta pikrost, ki mi jo bo kdo morda celo zameril, češ: kaj pa ti veš?! In je res: nimam pojma. A piker sem, ker sredi februarja, na god svetega Valentina (ki je čisto spodoben svetnik, prav nič kriv, da so ga razglasili za »zavetnika zaljubljencev«), vsi tisti, ki nimajo časa za ljubezen in za ljudi, za katere trdijo, da jih ljubijo, v enem dnevu skušajo nadomestiti vse, za kar si v celem letu ne vzamejo časa.