V evangeliju beremo zgodbo: »Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: 'Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?' Jezus mu je dejal: 'Ne pravim ti, do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.'« (Mt 18, 21-22)

Bodimo iskreni: Peter sprašuje v imenu celega razreda! Vse radi preštejemo in izmerimo, usmiljenje pa ni reč, ki bi z njo veljalo vztrajati kar v nedogled. Ni vzgojno, ni človeško, ni smiselno. Ne nazadnje, če kje, potem je prav v naših medsebojnih odnosih mera hitro polna, in da bo vse po pravilih, je treba vedeti za pravo mero. Kolikokrat torej? Sedemkrat?

Jezus v nadaljevanju pove priliko o hlapcu, ki mu je gospodar odpustil dolg deset tisoč talentov, ta hlapec pa potem svojemu dolžniku ni bil pripravljen odpisati stotih denarijev.

Da nam bo bolj jasno: deset tisoč talentov je plača za sto šestdeset tisoč let(!), sto denarijev pa plača treh mesecev. Vsota je – nesmiselna, ravnanje hlapca – nečloveško, poanta prilike pa – vzgojna? Ne vem.

Kristjani nismo čisto nič posebnega, čeprav se dostikrat tako počutimo in vedemo. Smo pa poklicani k res posebnemu vedenju, in to dostikrat pozabimo.

Prehitro se zadovoljimo s tem, da smo »pridni«: dobri, po standardih in merilih tega sveta. Na ljubezen odgovarjati z ljubeznijo in na sovraštvo s sovraštvom je najobičajnejše načelo, najenostavnejši način bivanja, ki so ga z največjo lahkoto zmožni vsi, ki niso ravno čustveni invalidi in duhovni zombiji. Če nam sedemkrat uspe na sovraštvo odgovoriti z ljubeznivostjo, se imamo že za zmagovalce in potegnemo črto: dovolj je bilo! A vsi, še otroci, znajo šteti do sedem. Prešteti do sedemdesetkrat sedemkrat je pa že višja matematika.