Kar dve desetletji je trajalo, da je satirična komedija o svetu visoke mode Hudičevka v Pradi dobila svoje nadaljevanje. Drugi del kultne uspešnice s preloma tisočletja prinaša vnovično druženje z odlično igralsko ekipo v polni zasedbi, z Meryl Streep in Anne Hathaway na čelu, vrsto insajderskih namigov na prizore iz prvega dela in obilje cameo vlog, od Lady Gaga in Marca Jacobsa do Donatelle Versace, obenem pa streznitveni vpogled v sodobno družbeno in medijsko krajino.

Prva iteracija Hudičevke v Pradi se je oprla na istoimensko knjižno predlogo, v kateri je Lauren Weisberger, nekdanja pomočnica ikonične urednice ameriškega Voguea Anne Wintour literarno obračunala s svojo nekdanjo šefico in krutim, toksičnim okoljem modne industrije. Ob tem ji je v zgodbo uspelo zapakirati tudi duh časa z začetka 2000-ih, ko so modne smernice oblikovale na sijoč papir natisnjene revije o modi, kakršna je filmska Runway Magazine, nad katero bdi pikra in strahovito zahtevna Miranda Priestly. Uredništvo Runwaya je bilo v prvem delu Hudičevke polno glamuroznih, ambicioznih belih deklet, ki niso jedle ogljikovih hidratov in se jim je ob konfekcijski številki 38 obračal želodec, za uspeh na delovnem mestu pa so bile pripravljene vreči skozi okno dostojanstvo in poteptati svoje zasebno življenje. Miranda je temu kraljestvu vladala z železno pestjo in svojim sodelavcem sadistično odrejala nemogoče naloge.

V takšnem okolju se je kalila sveže diplomirana Andy Sachs, ki je 20 let pozneje izvrstna raziskovalna novinarka, kar pa ji v dobi digitalne demence prinaša bore malo koristi. Skupaj s celotno ekipo sodelavcev je bila pravkar odpuščena, zato si ne more privoščiti, da ne bi podpisala pogodbe s hudičem in sprejela ponudbe Runwaya, da postane urednica tematskih prispevkov. Toda v 20 letih se je marsikaj spremenilo. Ne le, da so telefoni postali pametnejši in oblačila drznejša, tudi manekenke so bolj raznovrstne, zaposleni v Runwayu zajetnejši, revija pa vse bolj neznatna – na neki točki v filmu Miranda zabrusi Andy, da je revija že tako tanka, da bi si lahko z njo nitkala zobe. Zdaj nihče več ne bere, vsi samo še drsajo po zaslonu, oglaševalci se potegujejo za klike, modne tokove pa usmerjajo algoritmi. Proračun revije se je drastično zmanjšal: celo Miranda se je prisiljena po mestu voziti z uberjem in leteti v ekonomskem razredu. V pisarno Runwaya se je naselila zapovedana korektnost; Mirandina osebna pomočnica je zdaj temnopolto dekle, ki na sestankih skrbno cenzurira njeno žmohtno izreko – gen-Zjevci pač niso več pripravljeni požreti prav vsake žaljivke, ki jim jo v obraz zabriše arogantna urednica.

Hudičevka v Pradi 2 tako ni le nostalgično srečanje z liki, ki so se pred dvema desetletjema zapekli v globalno popkulturno zavest, ampak tudi detektor splošne družbene klime in tektonskih premikov, ki so v zadnjih nekaj letih zatresli tako modno kot medijsko industrijo. Če je bil prvi del Hudičevke varno usidran v obdobju, ko so bili tradicionalni mediji na vrhuncu svojih moči in so bile tiskane revije ključna referenčna točka modne industrije, se drugi del gleda kot, sicer še vedno zabavna, a vendarle žalostinka za zlato dobo modnega novinarstva.

Recenzijo je napisala Špela Barlič, bere Lidija Hartman.