Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Zanimiv in konsistenten film z izpiljenim prepletom akcijskega okvira in umetniškega pristopa

Severnjak je vikinška maščevalka, kot je še ni bilo. Režiser Robert Eggers se po zgodovinskih trilerjih Čarovnica in Svetilnik, ki sta bila postavljena v Novo Anglijo 17. in 19. stoletja, podaja v 9. stoletje v Evropi in predstavlja novo interpretacijo skandinavske legende o Amlethu. Ta je bila tudi predloga za Shakespearjevega Hamleta, vendar ima film s slovito tragedijo danskega princa skupnih le nekaj zgodbenih okvirov.

Amleth je v otroštvu priča, kako mu stric umori očeta in prevzame njegovo ženo in krono. Amleth zbeži in si ob tem ponavlja maščevalno mantro, ki postane njegov kredo. Naslednjič ga vidimo odraslega, kako kot vikinški berserker sodeluje pri vpadu v rusko naselbino in brutalnem pokolu njenih prebivalcev. Ko ga duh opomni na zavezo, se odpravi v stričevo kraljestvo na Islandijo, kamor se vtihotapi kot suženj in začne metodično izvajati svoj surovi načrt. Tok dogajanja je veliko neposrednejši kot pri Shakespearju ali izvirni legendi, saj filmskega Amletha usmerjajo mitološke sile in tako ni prostora za melanholijo ali dvom glede stričeve krivde, temveč je fokus na prepletu pretkanosti in sile, s katero izvaja svoj načrt.

Pri Severnjaku ne gre brez omembe vizualne podobe in prikaza nasilja, saj je eden najsurovejših in najbolj živalsko instinktivnih filmov, kar jih je prišlo v kino. Režiser Eggers pri bitkah in dvobojih uporablja zelo stilizirane pristope z mnogimi do podrobnosti koreografiranimi dolgimi kadri, polnimi klanja in pohabljanja. Akcija se pogosto dogaja na celotnem vidnem polju, tako da vizualno-zvočna podoba preplavi gledalčeve čute, a se lahko ta po začetni zgroženosti bolje osredini na umirjen tempo kontemplativnih, mitoloških ali romantičnih prizorov, ki sledijo. Upodobitev nasilja je del zgodovinskega in religioznega konteksta zgodbe in legende, tako kot podobe narave in običajev, ki jih vidimo v filmu. Pri tem se ne moremo izogniti primerjavi s Kristusovim pasijonom iz leta 2004, ki je doslej veljal za najbolj krvav film, ki ni grozljivka. V obeh primerih je surovost del prikaza junakovega doživetja, ki ponazori razliko med njegovim in našim svetom ter nam ob pomoči šoka videnega poda vpogled v ta drugi svet.

Kljub nekaterim fabulativnim spodrsljajem v tretjem dejanju je Severnjak eden najzanimivejših in najbolj konsistentnih filmov leta, izpiljen preplet akcijskega okvira in umetniškega pristopa, ki gledalca do temeljev pretrese.