Piše Jože Štucin,

bereta Bernard Stramič in Maja Moll.

Pesniška zbirka uveljavljene pesnice Ines Cergol je izšla ob njenem odhodu v pokoj. Verjetno tudi kot nekakšna duhovna odpravnina šole, kjer je kot profesorica slovenščine dolga leta navduševala mlade literate ter se udejstvovala v mnogih drugih šolskih in družbenih dejavnostih. Sodelovala je z uglednimi institucijami na Koprskem, bila aktivna v Združenju književnikov Primorske ter še na mnogih področjih, posebej uspešno pa je bilo njeno večletno vključevanje gimnazijcev v mednarodni festival Vilenica. Na teh srečanjih so njeni dijaki vodili okrogle mize s književniki in tvorno sodelovali tudi pri drugih festivalskih akcijah. Ob vsem tem pa je gradila tudi svojo poetično izraznost. Izdala je več pesniških zbirk, A fresco pa je v njenem opusu še posebej dragocena enota.

Zagotovo lahko rečemo, da je Ines Cergol svoje profesionalno življenje izpovedala tudi skozi pesniški uvid, na način besedne izraznosti. V vseh letih se je nabralo veliko iskrivih spoznanj, pogledov, lebdenj nad bivanjskim prostorom, tudi pod krilom Heideggerjeve misli, ki govori da se "bit resnice odkriva kot svoboda", kot je med drugim izpostavil pisec spremne besede Mile Pešorda. Logično je izpeljalo, da pesnica nekako izhaja iz humanističnih postulatov človekove nebogljenosti, celo nemoči, ki jih je treba premagovati z dejanji. V pesmi in vem, se iskreno predaja refleksijam te nemoči: "ljubezen do otroka je čuječnost brez sna / tako silna kot ljubezen do Boga // zato se o njej ne da napisati niti enega samega verza // vsi psalmi so le trkanje na vrata preddverja neba".

V tej pesmi je resignacija popolna. Kaj se potem sploh da? Kaj ima sploh smisel, mimo trkanja "na vrata preddverja neba"? Ta pesniška drža je radikalna. Niti ne tako zelo izvirna, če pomislimo, da vsi prej ali slej pomislimo na edino možnost, ki nam na koncu pritiče – odhod v onstranstvo z votlostjo naših zemeljskih upanj v naročju. Za nekoga v nebesa, bog ne daj v pekel, za druge v nič, za nekatere pa v naročje spomina. Ko estetika duhovne razodetosti profilira edino čustvo, ki nekaj velja, to je ljubezen, se pri Ines Cergol tudi to slednje in edino upanje sprevrže v dvom, v boleče spoznanje. Pesem in slutim je deprimirana, da je joj. Še zadnjo svetlo bilko iz človekove biti neusmiljeno izruje iz temeljev smisla: "tudi ljubezen / je le senca / resničnega sveta".

Naslov zbirke A fresco lahko razumemo, kot da je nekaj nastalo 'na sveže', kar aludira na slikarsko tehniko fresk. Slednje se zdi bolj kot namig na literarno fresko nekega življenjskega obdobja, ki ga avtorica zapušča, kot na resnično sliko na sveži steni, ki bo dihala skozi čas. Vsaj v smislu poklicnih obveznosti se pesnica poslavlja, vsekakor pa ostaja "v sveži igri" kot pesnica, kot zanimiva in kreativna ustvarjalka.

Knjiga je razdeljena na pet ciklov, ki z naslovi bralca vsaj delno usmerjajo. Začne se z Brezglasnostjo, ki jo uvaja pesem freska. Avtorica ugotavlja, da "ta koža, popisana zunaj in znotraj (...) še ni pristan za razkropljene ptice". Vrata pušča odprta, veliko "kože" je še neposlikane, nepopisane, vse je še tu, čeprav se dobro zaveda, da bo nekoč "pognala klice v neko belo dlan / in zacvetela bo kamnita roža". V teh verzih se izmenjujeta resignacija in hrepenenje; še obstaja upanje, še se splača kovati črke v verze, četudi bo to na koncu le kamnita roža, mogoče puščavska roža iz kremena in peska ali pa monument, svetilnik bodočih občudovalcev.

Večina pesniških enot se tu začenja z veznikom "če", ki uvaja nek vsebinski pogojnik. V pesmi če ne vem na primer zaključi: "kot morje brez dna si, vznemirljivo pogubno v besneči temini, / kot nasičeno zrcalo, / ki ne more sprejeti nobenega odseva več ..." Zapeljani smo v globine eksistencialne stiske, saj v isti pesmi avtorica skoraj v paniki na dno oceana vrže sidro nevednosti, značilne pesniške drže: "ne vem, / kje se konča podoba brez roba, / odmev neizgovorljivosti".

Po tem resigniranem sklopu pesmi se odpre filozofsko poglavje. Cikel Brezčasnost ponuja deset pesmi, ki se večinoma začenjajo s podrednim veznikom "ko". Pesmi zato pridobijo na spoznanjih, opažanjih, zaključkih. Pomenljiva je pesem ko globina, ki pretanjeno razodene spoznanje o razsežnostih bivanja, ki so nam na voljo, ko smo tu, na Zemlji. Pesnica piše misel brez metafor, neposredno na bel papir, brez prekrivanja s svežino freske, ki dopušča tudi možnost naključnih lis: "in odpre se globina neba // težko je ne zaiti v meandrih neskončnih možnosti // a večnost je ena sama in nima dna".

Nekako nas uvede v kozmične razsežnosti precej bolj "konkretnih" ciklov z naslovi Mesec, Roža in Breztežnost. Cikel Mesec ima nekaj nastavkov modernističnega razmišljanja o pesniških strukturah, denimo o vlogi naslova pesmi. Postopek ni nov, že nekateri znani avtorji, na primer Pound, Apollinaire ..., so pesmi naslavljali na koncu vseh verzov. Torej obrnjena slika – glava, iz katere je pognalo telo kot bilka, pesem. Tudi pri Ines Cergol ima ta način tak namen. Bralec naj bi poanto lahko dojel šele na koncu pesmi, ko prebere telo in pride do glave, naslova. Ne gre torej za modernizem, temveč bolj za zanimivo tehniko usmerjanja bralčeve percepcije. V pesmi, ki je dala naslov ciklu, pesnica personalizira nebesno telo, in mu logično v naslovu na koncu pripiše totalno nevednost, kajti: (Mesec) ne ve, da vse nenehno kroži. In aludira na človeka, ki sicer za kroženje ve, kar je sicer njegova "mora", obenem pa se zanaša na dejstvo, da vsi vemo za "kroženje", ne pa za "smisel kroženja". Tako se tolaži: "Blagor mu dokler ne ve / Dokler le vase zre / Dokler ne vidi pore v roži / Dokler ni ločen od zemljé / in blagor nam da še ne ve".

Cikel Roža nadaljuje to tematiko, se pa sooča s spoznanji, ki segajo tudi v območje molitve bolj v smislu premišljevanja in duhovnega poglabljanja kot prošnje za pomoč ali slavljenje Boga. Samota je grozljiva motivacija, mislim seveda na eksistencialno osamljenost človeka, ki se rodi in umre sam. V pesmi circulus vitiousus je taka priprošnja: "Pokaži mi pot, ki se ne vrača v izhodišče kroga, / temveč se brez slepega kroženja pne / v srčiko časa, / ki ne ugaša".

Zbirka Ines Cergol A fresco, premišljeno zasnovana in s poanto razgrnitve pesničinega kreda, se konča s ciklom Breztežnost. Nekako se vrne na začetek. Ujeti smo v breznu brezbesednosti in breztežnosti kot lunino vrtenje, ki "je rojevalo lunine mene, a s svojega okna sem videla le eno stran ..."