»O, brezno, o, večno božanstvo, o, brezdanje morje! Ali si mi mogel dati kaj več kot samega sebe? Ti si ogenj, ki vedno govori in ne uničuje. Ogenj, ki v svojem žaru požiga v duši vsako samoljublje. Ogenj, ki odjemlje vsako mrzloto; razsvetljuje ... V tvoji luči spoznavam in si predstavljam tebe, ki si najvišja in neskončna dobrina, dobrina nad vsako dobrino ... Lepota nad vsako lepoto ... V tebi je sama sladkost brez vsake grenkobe« so besede, ki jih je v mističnem zamaknjenju nerekovala sveta Katarina Sienska, morda ena najodločnejših, najpogumnejših in tudi najjasnejših in v Boga zamaknjenih žena 14. stoletja. Presveta Trojica ostaja skrivnost, četudi je razvoj teologije skozi stoletja prinesel kar nekaj spoznanj. Občestvo treh oseb, Boga Očeta, Boga Sina, Boga Duha, troedinost, prešinjajoča ljubezen je tista blaženost, so tista nebesa, po katerih hrepeni sleherna človeška duša, zavedno ali nezavedno. Po krstu smo poklicani, da bi v to občestvo vstopili, da bi v njem večno živeli, vendar pa nas konkretnost zemeljskega življenja in greha začasno še ločujejo od tega neskočno blaženega utrpevanja Boga. In vendar nam Bog, ko se nam sam daje v jed pri svetem obhajilu, daje okušati predokus tega, kar upamo, da bomo nekoč dosegli – zedinjenosti z njim.

Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, preljubi v Kristusu, verujmo, upajmo in ljubimo tako, da tudi mi nekoč vstopimo v to blaženost nebes, v notranje življenje Presvete Trojice, h kateri smo povabljeni. Prijetno nedeljo želim.

Caterina da Siena: Il Dialogo, a cura di G. Cavallini. Rim: Ed. Cateriniane, Roma, 1968, pg. 500−501.