V letu, ko mineva 500 let od njegovega spreobrnenja, 400 let od njegove kanonizacije, danes, na dan, ko se je leta 1556 rodil za nebesa, obhajamo god svetega Ignacija Lojolskega, vojaka, spreobrnjenca, duhovnika in prvega generala na novo ustanovljenega jezuitskega reda – Družbe Jezusove.

Današnje berilo (XVIII. nedelja med letom), ki ga Cerkev daje v branje svojim otrokom, iz pisma apostola Pavla Kološanom (3,1-5.9-11), pa primerno govori o prav tistem radikalnem spreobrnenju, ki ga je imel milost doživeti sveti Ignacij, ko pravi: »Če ste torej vstali s Kristusom, íščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, ki sedi na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Umrli ste namreč in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu.« Umreti svetu, umeti lastni volji, lastnim predstavam in lastnim ciljem ter trdno zaupanje v Previdnost, je tista neizogibna nujnost, ki je potrebna za dosego (notranjega) miru.

Ognjeviti apostol Pavel dobro pozna človeški napuh in zaverovanost v razum, zato zaman ne nadaljuje, rekoč: »Omrtvíte v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, pohotnost, strastnost, hudobno poželenje in pohlepnost, ki je isto kot malikovanje. Ne lážite drug drugemu, saj ste slekli starega človeka z njegovimi deli vred in oblekli novega ...« Sleči starega človeka je težka naloga vsakega izmed nas, a nujnost, h kateri smo poklicani vsi; vsakič in vsak dan znova. Vendar pa je to, kot rečeno, težka naloga; naloga, ki jo danes svet, ki hoče ostajati politično korekten, ki hoče laž spremeniti v resnico in v želji po svobodnjaštvu zavrača pravo svobodo, to je naloga, spreobrnjenje namreč, ki jo danes svet odriva od sebe, ker bi to nujno pomenilo začeti pri sebi in spremeniti najprej sebe in svoje mišljenje, kakor svetuje današnji svetnik: »Želiš spremeniti svet; spremeni najprej sebe, sicer bodo tvoji napori zaman.«

Spet drugje je sveti Ignacij zapisal: »Kdor nosi Boga v svojem srcu, nosi seboj nebesa, kamor koli gre.« Nosímo, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, nosímo Boga v svojem srcu, da bomo, kjer koli bomo že hodili, vedno s seboj nosili nebesa in torej razlog našega upanja razodevali svetu okoli nas.