»Glejte, sejalec je šel sejat« (Mt 13,1-23) so besede, s katerimi naš Gospod začenja svojo morda eno najznamenitejših prilik – priliko o sejalcu ali bolje priliko o zemlji in semenu, ob kateri se želimo ustaviti še to nedeljo.

Vsaj v najpreprostejši razlagi, ki jo ponudi najprej sam Kristus, je jasno, kdo je Sejalec, kaj je seme in kdo smo zemlja. Gospod Bog seje razodetje (κήρυγμα), oznanilo ali drugače Božjo besedo, Bog se torej oglaša(θεοφάνεια), Bog se razodeva, če hočete, kakor sejalec seje seme. In kakor sta od mesta, kamor seme pade, odvisna njegova rast in končno sad, tako od človeka, ki je odprt, voljan sprejeti Boga in utrpeti njegovo razodetje, odvisno njegovo dojetje Boga in sad njegovega duhovnega življenja. Ne, da se Bog noče danes razodevati, človeštvo v svoji navidezni samozadostnosti slepo misli, da njegovega razodetja ne potrebuje, pa čeprav more prav v Bogu odkriti in doumeti svoje lastno dostojanstvo in veličino te Božje najodličnejše stvarjanine. »Ni Sejalec kriv, temveč tisti, ki noče spremeniti življenja.«

Da, Gospod, na mestu je vprašanje, ki ti ga postavlja sveti Janez Krizostom, ko pravi: »Odkod si prišel in kako si prišel, Gospod, ti, ki si povsod pričujoč in vse napolnjuješ? Ko si se nam približal po svojem učlovečenju, gotovo nisi šel z enega kraja na drugega, temveč si sprejel človeško naravo ter stopil na nov način in bližino z nami. Ker mi nismo mogli iti tja, kjer Bog prebiva, in sicer zato ne, ker so naši grehi bili kakor zid, ki nam je zaprl pot, si ti prišel k nam. Zakaj si prišel? ... Prišel si, da bi obdelal in zrahljal zemljo ter vanjo vsejal besedo kreposti in ljubezni ...«

Ne gre za vprašanje, ali se Bog oglaša danes, gre za vprašanje, ali ga je človek še sposoben sprejeti, prepoznati, spoznati in utrpeti?

Cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci, preljubi v Gospodu,

želim vam, da bi vsaj danes puskušali biti rodovitna zemlja in bi dopustili, da se Bog razodene tudi v vašem življenju in bi to obrodilo sad, ki ostane. Prijetno nedeljo vam želim.