Po bolj ali manj veselem pustnem obdobju smo se kristjani odpravili na manj veselo, a za našo vero pomembnejšo pot, pot posta. Časa, ko bo na dnevnem meniju govor o trpljenju, o smrti in na koncu – hvala Bogu – tudi o vstajenju in večnem življenju.

Trpel, umrl in vstal od mrtvih je Jezus Kristus, ki je to nesebično pot odrešitve prehodil zaradi nas. Mnogi v vanj niso verovali takrat v njegovem času in mnogi dvomijo ter z nemalo mero nezaupanja tuhtajo in tehtajo to njegovo dejanje ljubezni do človeka tudi še danes. Podobno je tudi s trpljenjem zaradi naše vere. Kot da se ne moremo odločiti, verovati ali ne. In znova tuhtamo in tehtamo, kaj se nam bolj splača. Zadostuje pa tako malo, da se predamo in obupamo. Eden izmed treh – kar zadeva odnos do Boga – neha o njem in o svoji veri govoriti in se rajši potegne v vase. Misleč si, tako ali tako nisem sposoben resnično verovati, nisem sposoben zaradi premajhne vere v velika dejanja, ki naj bi iz nje izhajala. To je napačno in narobe.

Bog, Jezus Kristus, namreč ne potrebuje naših herojskih dejanj, ampak zadostuje oziroma bolj kot to ceni naše iskreno priznanje. Gospod, ne jezi se, vendar sem sam zato ali ono preslaboten. Že to je eno majhno veliko dejanje. In Jezus to ceni.

Dragi brat, draga sestra, želiš v življenju delati dobro? Mh. Pomeni ne zahtevaj od Gospoda pomoči, ampak ga preprosto nasleduj in hodi po njegovih stopinjah.