Vas čaka danes kakšen poseben napor, vas že navsezgodaj kaj boli? Gotovo ni prijetno začeti dan s tako mislijo. Želim vam, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, da bi kljub takim morečim mislim želeli vstopiti v nov dan.

Redki imamo še spomin na lanski december. Ob vsem, kar nas je v veselem decembru doletelo, smo pogosto veseli, da je minil. Kljub vsemu so ostali kakšni lepi spomini. Sam sem po naključju šele letos opazil, da ljubljanski sv. Miklavž, ki na ulicah razveseli otroke, na sebi nima nobenega znamenja križa. Težko si predstavljamo opravo krščanskega škofa, kjer ne boste vsaj kje našli kakšnega znamenja križa. Temeljni simbol krščanstva je z lika dobrega moža, škofa Miklavža, v Ljubljani popolnoma odstranjen. Kdo bi se morda jezil, se spraševal, kam gre naša krščanska tradicija. Tudi meni je najprej to dalo misliti, končno pa sem bil tega vesel. Ne poznam razloga, zakaj so v Ljubljani tako temeljito zradirali znamenje križa, sam to poskušam razumeti v luči vseh vas, ki tako ali drugače trpite.

Pogosto se s kolesom peljem mimo onkološke klinike. Prav takrat prihajajo mnogi na take in drugačne terapije. Srečevati ljudi, ki so obsojeni na trpljenje, ni ravno prijetno. Kako odrešujoče je, če bolnik, ki je že napol obsojen na smrt, zmore s pogledom na križ najti vsaj nekaj moči za prenašanje svojega trpljenja. Ob načičkanem in veseljaškem decembru, v katerem se znajde tudi sv. Miklavž, bi bila uporaba znamenja križa pravo razvrednotenje tega, kar ti trpini v njem vidijo. Lahko bi uporabili Jezusove besede, da naj ne mečemo biserov svinjam. Ko ljubljanski Miklavž hodi po ulicah, samo opravlja vlogo, ki so mu jo dodelili. Je del množice in ga nič ne stane. Na drugi strani človek v bolečinah sam trpi. Le nekdo, ki je sam pripravljen prevzeti vsaj del njegovega trpljenja, zmore izreči tolažilne besede. Če pod tem zmoremo videti samega Boga, potem sta to veliko večja moč in tolažba. Prav pogled na križ mnogim trpečim daje neizmerno moč, da je njihovo trpljenje znosno in odrešujoče. Pomislimo na človeka, ki se oklepa križa, da prenese muko neozdravljive bolezni, da vidi na veseljaških ulicah to znamenje. Vzeli bi mu zadnje zatočišče. Zato sem vesel, da Miklavž v Ljubljani ne nosi tega znamenja, saj bi z njim ponižal vse, ki iz njega živijo. Vprašanje ostaja, koliko je ta Miklavž še sveti in lahko nagovarja, ko je za svojega življenja črpal moč za dobroto prav v znamenju križa.

Kakor koli že, vsi, ki zmorete sprejeti napore dneva in iz njih napraviti nekaj lepega, ste najboljša uresničitev pomena križa in znamenje upanja, za vse, ki se tega bojijo.