Pred kratkim sem poslušal učitelja, ki se je pritoževal, kako neuspešno je njegovo delo. Ko začenjamo nov dan, dragi poslušalke in poslušalci, bi lahko vsak izmed nas potožil kaj podobnega. Tudi sami zaman čakamo na rezultate svojega dela in redko obiramo pridelke svojih rok. Rezultate dela učiteljic in učiteljev je še teže preverjati. Različne inšpekcije, zunanje preverjanje znanja, matura in še kaj bi lahko našli, so usmerjeni prav v to: nadzorovanje in vrednotenje dela v naših šolah. Pogosto pozabljamo, da je tako preverjanje lahko zelo površno in celo krivično do številnih učiteljev, ki se na svoj način trudijo pri poučevanju in vzgoji.

Zato je pritoževanje prej omenjenega učitelja bolj tožba samemu sebi. Zagnan učitelj, ki se trudi, da bi dobro delal, težko gleda, kako gre ves njegov trud v prazno. Ne zato, ker bi hotel priznanja, pohvale, ampak iz skrbi, da dela zaman ali slabo, se pritožuje in obupuje nad svojimi napori. Vtepati v glave mladih znanje in potem ugotoviti, da v njih ni nič ostalo, ni ravno spodbudno. Številni starši podobno doživljajo svoj neuspeh. Vse so storili, da bi otrokom omogočili dobro in zadovoljno življenje. Otroci pa kot da tega ne vidijo, ne želijo. Ko odraščajo, vedno manj živijo iz tega, kar so prejeli doma. Kako težko je staršem nemo opazovati, kako gre ves njihov trud v prazno. Sami sebe sprašujejo, ali so bili sploh dobri starši.

Charles de Foucauld je prehodil dolgo pot do tega, da je lahko zaživel polno. Bil je sirota že v zgodnjih otroških letih, v vojaški šoli je opustil vse, česar so ga učili njegovi stari starši. Le njihovo premoženje je zapravljal. Vojaška služba ga ni zadovoljila, tudi znanost ne. Iskal je naprej in postal menih v strogem redu trapistov. Tudi to ni potešilo njegovega hrepenenja. Končno je postal puščavnik in se ustalil v alžirski puščavi, v kateri je prej služboval kot vojak. Med domačini, Tuaregi, je živel kot eden izmed njih in jim pomagal tudi tako, da je napisal njihov prvi slovar. Želel si je, da bi se mu pridružil še kdo. Ostal je sam vse do mučeniške smrti. Njegove besede, da smo le sejalci, želi bodo drugi, bi lahko razumeli kot trpko tolažbo ob neuspehu. K temu je dodal, da je naša naloga držati odprta vrata, da lahko drugi prestopijo prag. Danes lahko ugotavljamo, da iz njegove duhovnosti in zgleda zajema marsikdo. Skozi vrata, ki jih je odprl, stopajo v dobro življenje številni.

Ne le prej omenjeni učitelj ali razočarani starši, vsi smo tisti, ki lahko držijo odprta vrata, da bodo mnogi lahko vstopili. Zato vas povabim, da se v zavesti, da le sejemo, danes potrudimo za dobro in pustimo prihodnjim rodovom, da bodo želi.