Če smo se prebudili, spoštovane poslušalke, poslušalci, v svet, kjer je skoraj vse zaprto, se v nas lahko priplazi nezaupanje. Mnogi širijo take in drugačne razlage, novice, ki nas še bolj begajo. Končno, komu naj še verjamemo zaprti v ozke prostore, odrezani od sveta. Ni čudno, da nekateri, malo zares, malo s posmehom, sprašujejo vernike, kje je njihovo zaupanje, kje je njihova vera v čudeže; kje je končno njihov Bog, ki naj bi jih rešil.

Na to je težko odgovoriti. Če samo pogledamo krščanstvo, je mogoče najti številne primere čudežev, ki govorijo o ozdravitvi. V Svetem pismu imamo polno pozivov k zaupanju v Boga, o tem, kako nas bo On rešil, če se zatekamo k Njemu. Škofje skoraj povsod po svetu so pa zaprli cerkve, vernikom onemogočili dostop do tega vira moči in zaupanja. Kot da oni sami ne bi imeli zaupanja in vere.

Saj verjetno poznate tisto zgodbo, ko je v velikih poplavah človek čakal, da ga Bog reši, zato je zavrnil vsakega, ki ga je hotel pobrati v čoln. Ko se je utapljal, je kričal k Bogu, zakaj ga je zapustil. Bog naj bi mu odvrnil, da kaj več kot toliko rešilnih čolnov pa res ni mogel poslati. Tak odgovor je prepoceni. Bolj mi prihaja na misel moja izkušnja, ki sem jo imel s študenti sredi Afrike. Pri predmetu o praktični etiki sem pripravil podatke o tem, koliko odstotkov prebivalstva v državah, od koder so bili študentje, je okušeno z AIDS-om. Najprej so me gledali debelo, nato presenečeno, na koncu so se le ojunačili in razložili, da je smrt del življenja in od nečesa je treba umreti. Sam sem mislil, da se norčujejo, a v pogovoru so pokazali, da to čisto resno mislijo. Če kje, potem v Afriki najdeš resnično verne ljudi, zato se mi je zdelo, da je to morda nekakšna slepa vera, saj si drugače ne morejo pomagati. Vendar sem videl, kako želijo s študijem izboljšati življenje, kako se borijo, če zbolijo, da ozdravijo. Kljub možnostim, ki jih k sreči imajo vedno več, njihova vera ni manjša. Na drugi strani pa niso obsedeni s strahom, kaj bo, če zbolijo, se ponesrečijo. Znajo zaupati v življenje in veliko bolj polno preživijo vsak trenutek, ki jim je dan.

Pogosto smo obsedeni s strahom, kaj bo, če zbolimo; kaj bo, če ostanemo sami. Prav je, da smo previdni, da poskrbimo za vse potrebno in se izognemo nepotrebnemu tveganju. Ob pravem zaupanju v naše bližnje, če zmoremo še vero v Boga, pa tudi v veri, bomo bolj polno zaživeli dneve, ki so nam dani, naj bodo taki ali drugačni.