Zima, kjer lahko še rečemo temu tako, se počasi poslavlja. Sneg nam je, če ga sploh še imamo, odveč. Želimo si pomladi, porajanja in brstenja, ki bo ogrelo tako ali drugače nas vse. Sonce je vedno močnejše, dan se daljša in upanje ni več tako trhlo. Sam se spomnim tistih dolgih zim, ko je sneg ležal od jeseni do pomladi. Da bi doživeli zimo, ni bilo treba daleč, le malo vstran od krušne peči in si jo pošteno čutil v svojih kosteh. Zato je bilo hrepenenje po pomladi toliko močnejše in veliko bolj nestrpno. Snežne sveče, ki so se vsak nov dan bolj solzile, prve razkrite zaplate zemlje in vedno manjši kup drv v drvarnici so bila jasna znamenja bližajoče se pomladi.

Pred tem smo blatni do kolen prihajali iz šole. Topljenje snega je zmehčalo ceste, dvorišča in vsepovsod je bilo blato. Če smo prej lahko hodili, kjer smo hoteli, le paziti smo morali na led, je bilo v razmočenih poteh to precej težje. Čas med zimo in pravo pomladjo je bil poln brozge, premočenih čevljev, nestrpnega čakanja in skrbi, če bo vsega dovolj do konca zime. Ko je sneg izginil, se zemlja osušila in poti utrdile, je bila zima hitro pozabljena, veselje novega porajanja je zbrisalo vse premražene dni.

Kdo si ne bi želel pomladi? Hrepenimo po življenju, toploti, razcvetu, po vsem, kar prinaša pomlad. Ne samo v naravi, še bolj v svojem lastnem življenju. Človek, ki ne zmore več pogleda naprej, ki ne verjame, da je jutri lahko svetlejši, ki zavrže vero vase in svoje življenje, bo težko šel naprej po poti življenja. Pogosto sanjamo o prihodnosti, starši ob svojih otrocih vidite bodoče odrasle, mladi se vidijo uspešne in zadovoljne, starejši potrebne in varne. To nas drži pokonci. Pogosto pa pozabljamo na nauk narave. Čeprav smo danes večino poti utrdili, da smo vedno bolj na toplem in snega skoraj ni več, pot do naše življenjske pomladi vedno zahteva prehodno obdobje napora. Če želimo doseči cilj, ki smo si ga zadali, si moramo zamazati čevlje, hoditi po neutrjenih poteh in vložiti obilo truda, da končno dospemo na cilj. Pri tem je treba potrpljenja in vere, da nas napor ne bo uničil, in da se blato, ki smo ga spotoma pobrali, ne bo držalo za zmeraj.

Nekoč nas je narava sama učila tega potrpljenja. Danes smo pogosto brez moči za potrpljenje in večje napore. Prav bi bilo, da se kdaj pa kdaj odpravimo na blatne poti in utrdimo svojega duha, da sanje ne bodo le sanje, ampak pravi in učinkovit življenjski načrt.