Prebujanja ob ropotu si nihče ne želi. Številni sanjajo, kako jih bodo zjutraj prebudile ptice, morda rahel šelest vetra ali šumljanje bližnjega potoka. Ne pa avtomobili, vlaki, letala in po možnosti še vozilo na nujni vožnji. V teh zgodnjih pomladanskih dneh, ko imamo vse dalj odprta okna, odkrivamo, kako je naš življenjski prostor vse bolj onesnažen s hrupom. Težko mu pobegnemo, če že, ne znamo več živeti v tišini.

Pred kratkim sem bil nekaj časa v čakalnici. V njej smo sedeli sami tujci. Pozdraviš že, potem pustiš druge pri miru. Ta mir ni dolgo trajal. Zazvonil je prvemu telefon, ki ga je boječ ugasnil. Drugi je bil pogumnejši in začel glasno odgovarjati na telefonski klic. Kmalu so se mu pridružili drugi. Kot v najhujši ropotarnici. Tudi če bi hotel prisluškovati pogovorom, bi težko, saj je bilo toliko raznih govorcev, da si bil čisto zmeden, komu bi sploh prisluhnil. Zaradi tega hrupnega babilona so govorili vse glasneje. Pokašljevanje, ostri pogledi redkih, ki so želeli mir, niso ničesar dosegli. Če že imamo telefone, potem jih je treba uporabljati, bi ob tem lahko kdo pomislil.

Zanimivo je, da ves čas, ko sem bil v čakalnici, med saboj sploh nismo spregovorili. Govorili so z oddaljenimi, z bližnjimi ne. Vtis si lahko imel, da te, ki sedijo ob njih, niti ne opazijo. So popolnoma v svetu telefonskih pogovorov. Še tisti, ki bi utegnili reči kakšno besedo svojemu sosedu, so neutrudno pregledovali svoje zaslone. Tišina nam ne bi veliko pomagala, saj smo bili tako in tako zaposleni z virtualno resničnostjo.

Pomladne sanje o petju ptic, rahlem šepetu vetra, plivkanju morja, niso resnične. Trenutke, ki bi jih lahko užili v tišini, hitro zapolnimo s tem ali onim ropotom. Ne le zunaj v svetu okrog nas, ropot je tudi v nas samih. Ta je še hujši kot v tisti čakalnici. Včasih imam vtis, da si številni prizadevajo notranji hrup prevpiti z vsem mogočim, če drugega ne, si kot kakšni najstniki nataknejo slušalke. Kot da bi se bali, da bi v sebi slišali kaj, kar bi jih lahko ogrožalo.

Kot mati z otrokom v čakalnici. Otrok je počel vse mogoče, da bi pridobil materino pozornost. Ona pa vse, da bi lahko govorila po telefonu. Verjetno je večina mislila, kako je težko materi in da otrok potrebuje pošteno vzgojo o uvidevnosti. A otrok je bil le otrok, ki potrebuje človeka ob sebi.

Privoščimo si danes vsaj malo tišine. Morda je tudi v nas ta otrok, ki nam želi povedati kaj lepega. Post od telefona in vsemogočega sodobnega hrupa nam bo odprl vrata do soseda, da ne pozabimo, kako lep je lahko klepet iz oči v oči.