Pred nekaj tedni sem ob petstopetinštirideseti obletnici rojstva velikega umetnika Michelangela o njem slišal, kako je bil trmasto delaven in se ni zmenil za trpljenje, ki ga je stalno doživljal. Bil vzkipljiv in hitre jeze in ni poskrbel, da bi si na kakršen koli način olajšal življenje, kljub številnim možnostim, ki jih je imel. Težko si predstavljam večino izmed nas, spoštovane poslušalke, poslušalci, da bi si zjutraj zaželeli naporen in težaven dan in ne bi že navsezgodaj vse postorili, da bi se na daleč izognili mučnim trenutkom, ki nas morda čakajo danes. Kdo si bi želel biti zaprt v svoji hiši, če to ni nujno potrebno. Kdo bi si želel bolezni, težkega dela, če se temu lahko izognemo.

Tudi meni je bila sprva Michelangelova ideja, da trpljenje ustvarja najbolj vzvišeno umetnost, tuja. Verjamem, da v težkih trenutkih človek veliko zmore. Da pa bi človek v trpljenju umetniško cvetel, se mi je zdelo manj verjetno. Ko smo v teh dneh odrezani od drugih; ko ostajamo s takimi ali drugačnimi strahovi v ozkem krogu najbližjih ali celo sami; ko nihče več ne more zagotoviti, kaj bo jutri; takrat večina izmed nas otrpne in postane del tihe in mrmrajoče množice, ki le čaka, kaj bodo drugi rekli, kako se bodo obnašali in kako bomo najlažje prišli skozi. Saj so mnogi, ki so pogumni, ki se potrudijo in pomagajo potrebnim. Prav je, da smo pozorni do njih, jih opazimo, jim vlivamo pogum. Velika večina pa bi rada nazaj v tisto utečeno življenje, kjer smo se tako ali drugače zamotili, izvili iz trpljenja in utišali vsa vprašanja, ki bi nas lahko morila.

Zdi se mi, da Michelangelo ni bil tak. Ni se skrival, ni molčal celo pred največjimi avtoritetami tistega časa, ni se vlekel iz izzivov, ki jim na prvi pogled ni bil kos. Take trenutek preizkušnje, trpljenja, je vzel kot možnost za ustvarjalnost. Če pogledamo sebe; zaprti smo v svoja stanovanja, z vsem že poznanim, naveličani včerajšnjega, ker vemo, da danes ne bo nič drugače, smo postavljeni pod vprašanje: kaj zdaj. Lahko to vzamemo kot trenutek nemoči, mučenja, priložnosti za nerganje nad vsem in vsemi. Lahko pa je to priložnost, ko si rečem: naredil bom nekaj lepega zase in za druge.

Želim vsem vam, ki me poslušate, da bi danes zmogli vsaj malo tega, kar so zmogle številne velike žene in možje. Vzemimo zares Michelangelovo misel, da v trenutkih trpljenja lahko ustvarjamo najbolj vzvišene umetnine. In največje umetnine so lahko čisto majhne. Zato naj bo danes dan, ko bomo zvečer lahko rekli, da je svet boljši in lepši prav zaradi mojega trpljenja.