Pred nedavnim sem bil spet na Velikem Kleku, Grossglocknerju. Prvič sem na njegovem vrhu skupaj s prijatelji stal pri svojih 18 letih. Takrat smo preplezali Palaviccinijev žleb. V to goro, ki je skoraj štiritisočak, sem se kar nekako zaljubil. V desetletjih, ki so sledila, se je pristopov na Klekov vrh nabralo več kot sedemdeset. Vendar je bil eden zadnjih vzponov drugačen. Ko sem se na strmem grebenu približeval vrhu, sem bil skrajno utrujen. Polotila se me je močna omotica, skoraj dvojni vid, ki se je izboljšal šele po daljšem počitku. Najprej sem dogajanje pripisoval dejstvu, da sem star že 52 let in da je bila pretekla noč kratka. Šele ob počitku pri vršnem križu pa sem se spomnil, da sem bil pred petimi dnevi na krvodajalski akciji, a sem na to možnost kot vzrok slabega počutja preprosto pozabil. Po darovanju krvi lahko sposobnost telesa, da pridobi kisik, upade tudi do enajst odstotkov, kar se na redkem zraku pozna še bolj. Na tej višini je namreč kisika v zraku za več kot tretjino manj kot na morski gladini. Pa grebenu sem zato sestopal skrajno previdno. Pozneje, ko je bil korak zopet zanesljivejši, pa so mi misli ušle na številne alpiniste, ki so svoja najboljša leta, v prenesenem pomenu bi lahko rekel tako kot jaz svojo najboljšo kri, darovali za to, da danes mi hodimo in plezamo po uhojenih poteh in znanih smereh. Številnih od teh predhodnikov ne poznamo. Sejali so, da lahko mi žanjemo. Na sestopu me je tako prevevala močna hvaležnost za to povezanost in soodvisnost generacij, ki jih niti ne poznamo, kaj šele, da bi se jih spominjali.

Med našimi gorniškimi predhodniki je v ospredju in je za Slovence še posbej pomemben alpinist in duhovnik Valentin Stanič. Pravkar sem prebral življenjepis tega velikega moža, ki ga je v romanu Klic gora povzel Ivan Sivec. Knjigo poslušalcem toplo priporočam. Ne govori le o tem, da je bil Stanič kot izkušen alpinist pomemben akter na prvem pristopu na Veliki Klek leta 1800. Takrat še bogoslovec je kot prvi z barometrom izmeril višino te gore. Kot rdeča nit se med vrsticami romana vije povezava med gorami in duhovnostjo. Voljo in energijo, ki jo je Stanič dobil na številnih vzponih, veliko med njimi je bilo prvenstvenih, je vložil v dobrobit soljudi na neverjetno veliko področjih: ustanovil je prvo slovensko gluhonemnico, bil je ljudski pesnik, v širokem sočutju je prvi v avstro-ogrski monarhiji na slovenskih tleh ustanovil društvo proti mučenju živali. In to je samo nekaj njegovih uspehov. Predvsem je bil rad z ljudmi. Glede hribolazenja priznava, da še sam ne ve, kaj ga je gnalo v gore. Preprosto odzval se je in poskušal odkrivati, kaj mu želi tam povedati Bog. Včasih je na kakšnem vrhu prebedel kar celo noč.

Ali ni to tudi naša naloga in sposobnost hkrati? Ko v družbi ali v tišini sestopamo z vrha, kjer smo odložili veliko skrbi, tegob, izkušamo, kako se rešitve za spoprijemanje s sedanjostjo najdejo, da še sami ne vemo, kako. In sploh ni nujno, da so gore, ki so potrebne za ta uvid, zelo visoke. Začnemo lahko že s Šmarno goro ali bližnjim hribom..

Zato rad ponavljam besede švicarskega pisatelja Ernsta Jennya: V resnici ni dovoljeno pisati „jaz in gore“, ampak „gore in jaz“. Jaz s čisto majcenim „j“.