V to pisanje, do te zgodbe me je pripeljalo poslušanje radia. Vrteli so narodno-zabavno glasbo. Ne vem, kdo je igral. Ne vem, kdo je pel. Ne poznam njenega naslova, prisluhnila pa sem besedilu. Vsebina pesmi je približno taka:

… zakaj, le zakaj imam toliko skrbi … ne najdem več miru … ne vidim smisla življenja … Ob takem razmišljanju se je možu okrog nog ovil vnuček, ki je rekel: 'Dedek, ti si moj sonček. Rad te imam … '

Vsi strahovi in skrbi so se razblinile. Dedek je vzel otroka v naročje …

Tako nekako gre besedilo, ki se me je močno dotaknilo. Me spomnilo na moč nedolžnega otroka. Njegovo tako iskreno ljubeznijo, ki očara še tako robustnega, zakrknjenega človeka. Ob tem sem se spomnila tudi na Jezusove besede:

… če kdo stori kaj dobrega temu otroku, je tako, kot bi storil meni …

… če se ne spreobrnete in postanete kot otroci, ne boste videli božjega kraljestva …

In tu je bistvo mojega razmišljanja in pobožne želje: kako čim dalj ostati otrok?

Ja, o tem sem razmišljala potem in se spomnila na čase, ko sem poučevala v prvih razredih osnovne šole.

Kako čudoviti so bili »moji« otroci?

Kako so bili radovedni, igrivi in nagajivi.

Kot sonček, ki nosi radost in veselje.

'Ja, to je res, ampak le kam je šla, kam se je izgubila … '

Neštetokrat sem že razmišljala in se spraševala: kam je šla ta njihova radovednost? Kam se je izgubila igrivost in nagajivost? Krivde zaradi tega ne morem pripisati nikomur. Nisem tu, da bi obsojala, rada bi le razmišljala in mogoče opozorila na napačna ravnanja. Mogoče komu dopovedala, kako me je bolelo in me še bo boli, ko poslušam kričanje nad otroki: Ne smeš tega! Ne naredi tega! Kakšen pa si? Kdo ti je dovolil, da storiš to? Kje se pa igraš? Zakaj noriš? Tu ne smeš hoditi. Tu ne smeš kričati! Tu ne smeš vriskati! Ne moreš …

Ja, saj res! Kdo je staršem ali učiteljem dovolil, da si LASTIJO otroka, kot bi bil njihova last? Zakaj, s kakšno pravico otrok ne sme razmišljati in povedati svojega mnenja?

Kaj nismo otroku dani, da bi ga vodili, usmerjali, se pogovarjali z njim? Mu stali ob strani.

Ali če vprašam drugače: kaj nam ni otrok dan, da bi nas učil življenja? Da bi nas s svojo igrivostjo ohranjal in učil ostati otrok. Sicer z odgovornostjo, ki z leti raste, a vendar otroki SME in MORA ostati otrok.

Slišala sem reči, da se babice in dedki pootročijo, pa včasih nisem razumela teh besed. Danes vem, da je res tako. S svojo iskrenostjo nas prevzamejo, s svojo igro ohranjajo gibljive in mlade, s svojo radovednostjo nas pripravijo do branja in učenja tudi v poznih letih.

Kaj ni nekaj najlepšega, če nas »zakajček« od jutra do večera radosti s svojim angelskim glasom?

Kaj ni nekaj najlepšega, če nas objame s toplimi ročicami in iskreno ljubeznijo?

Kaj ni nekaj najlepšega, ko rastemo ob njem in z njim, ter nas ohranja, da ostajamo otroci?

Čeprav sem sama pogosto deležna posmeha zaradi, še vedno, otroških navad in besed, sem hvaležna, da znam biti in kljub letom ostati večni otrok.