Pozdravljeni, spoštovani poslušalci.

V življenju ob vsem radostnem doživljam tudi težo. Ne le tisto, ki se meri v kilogramih, pač pa težo, ki me obremeni navznoter. Toliko je dogodkov in doživetij, ki se »usedejo« v našo občutljivost in nas težijo. Res je, da se lahko nekaterih razbremenimo, nekatera pa moramo preprosto sprejeti in nositi. Pravimo: »To je moj križ.« In zdaj ko so vse preredka dragocenost tisti, s katerimi lahko iskreno delimo pristnost svojega doživljanja, je teža – naš križ – še večja. Notranja osama pritiska k tlom. Če ni sočutne opore, moči popuščajo … in se lahko zrušimo. Pravijo, da potrebujemo vsaj štiri izraze ljubeče, srčne in sončne pozornosti, da ne zbolimo, osem je potrebnih, da ne pregorimo, in vsaj dvanajst, da lahko tudi osebno rastemo.

Zdravnica, ki deluje v puščavskem delu Afrike, je pripovedovala, da domačini osteoporoze (bolezni krhkih kosti) tako rekoč ne poznajo, čeprav je njihova hrana zelo borna. Na vprašanje: »Zakaj?« mi je razlagala o pomenu gibanja na soncu, ki se v naši koži preobrazi v vitamin D in ta je odločilen pri tem, da kalcij utrjuje moč kosti.

Sam sem se vedno znova zaradi duhovne osteoporoze najprej sesedel znotraj, potem pa še zunaj. Tudi naša notranja struktura (srčna in duhovna) potrebuje Sonce. Da bomo notranje krepki, je ob vseh obveznostih nujen tudi čas, v katerem se notranje sončimo. Kako pomemben je čas sočutne bližine z najbližjimi, čas, v katerem se v ljubezni krepijo naše notranje moči. Vendar: kakor da je človek človeku prepogosto prešibka svetloba – ne prodre do jedra naše duhovne strukture. Zato pravi Jezus: osončite se v odnosu s Svetim. To vas notranje svetli, umiri in okrepi – tudi za moč ljubezni v odnosu do bližnjih. Zdi se, da je notranje, duhovno ravnovesje prvi pogoj za ravnovesje v čustvovanju.

Sebi in vsakomur želim, da se vedno znova okrepimo v soncu, ki ogreje telo, in v Tistem, ki seže v globine srca in duha. In iščimo njegove odseve v lepoti stvarstva, ki je podpis najvišje Lepote.