Piše Miša Gams,

bereta Jure Franko in Ana Bohte.

V četrti pesniški zbirki Klarise Jovanović Banket se razpotegne raznolik poetičen svet in se v devetih sklopih razgrne pred bralcem in bralko v vsem svojem razkošju. Uvodna pesem Besedje, satovje se na metaforični ravni dotakne dela pesnika, ki polaga besedo k besedi kakor čebela, ki pripravlja satje za mlado kraljico in njeno “novo služinčad, za ponoreli roj – / kako strahotno pošumeva – / ki te bo oplodil ali ugonobil, / tega ne veš. Kako bi / vedel?”

Ambivalentna čustva, ki zadevajo pesniški eros, razpet med ustvarjanje in razdor, se kažejo tudi v nekaterih drugih pesmih, ki se zgoščajo okrog ozaveščanja praznine niča. Tako na koncu pesmi Moj teritorij zapiše: “… Moj teritorij, / nočna mora. Hlepeti po / zraku. Razkleniti prste. / Jekleni primež, moj teritorij. / Stran, ven iz moje kamre. / Ven, ven. // In se nameriti čez brv / nesnovnosti v materijo, / v drhtečo gmoto živega mesa, / pojemajočo in presihajočo, / pred meč ali pod meč, / pred ogenj ali skozi ogenj, / na pogorišče, na grobišče. / V pepelnato sivino / niča.”

V prvem sklopu se pesnica ustavi v mestih in deželah, ki so zaznamovale njene prednike. Konča se s pesmima Zlato, razsuto in Oda nebesnemu svodu, v katerih pogleda v “brezna človeške bede” in gomile brezimnih vojakov, ki so umrli za tuje interese. V drugem sklopu se vzpostavi kontrast med nebom in breznom skozi pogled stare matere in matere, ki – kakor zapiše v pesmi Moja mati pa kar stoji – “kar stoji in gleda / njene oči pa so vse večje. / Moj Bog, toliko vsega se je / nabralo v njih. / Toliko vsega. Zdi se mi, / da bo udarilo čez rob, / da bo kriknilo. In vendar: ne.”

V tretjem sklopu obravnava mitološke junake in zgodovinske osebnosti, med katerimi je tudi Agamemnon. Pesnica ga pomenljivo vpraša: “Si zares mislil, da boš z vodo / iz kopeli spral s sebe / kri in gnoj in garje? / Da bo vse tako, kot je bilo prej?”

V pesmi Cerber, pes se obregne ob troglavega psa iz grške mitologije, ki naj bi pazil, da ne bi kakšna umrla duša zbežala iz podzemlja pa tudi, da ne bi kakšna živa vanj vstopila. Sprašuje se, ali gre za volka, psa, kojota, šakala ali za pritlikavo hijeno, ki “venomer zaudarja po človeškem joku”. Nahaja se med breznom in prepadom, ki sta drug od drugega oddaljena le za “tanek, svilnat dekliški las”. V zaključku pesmi se sprašuje, zakaj se troglavi pes zaganja v temo in se poskuša strgati z verige, kot bi zasliševala sloje lastnega nezavednega, lastne impulze in gone, ki jo ženejo v ustvarjanje in v izkušanje temnih plati človekove narave. V četrtem sklopu se s kritično zasnovanima pesmima Sokrat in Sapfo dotakne dveh pomembnih osebnosti antične dobe in dobronamerno preizprašuje njuno metodologijo dela. Medtem ko pri Sapfo zapiše, da ji “sintaksa jé iz roke”, se zdi, da ji gre Sokratova majevtična metoda neskončnega zasliševanja sogovornika, dokler le-ta ne spozna globine lastne nevednosti, močno na živce: “Ja, ravno to si / počel. In ko si človeka razcefral, / si ga znova, košček za koščkom, / sestavil, skrbno sestavil, in potem / spet znova, brez konca in kraja. / Medtem si se muzal in hihital / v brado, češ kdo mi pa kaj more, / čeprav bi moral vedeti, da beseda / prej in bolje zadene od bodala. / In ravno ona te je pokopala.”

Klarisa Jovanović se močno zaveda dometa besed, zato ne preseneča, da se večkrat zateče k ponavljanju posameznih besednih zvez z obujanjem izrekov iz pravljic ali odsekov iz ljudskih pesmi, ki preigravajo mitološka in življenjska spoznanja. V pesmih najdemo veliko simbolike in metaforike – od senčnih globeli, črnih rečnih strug in čeri pa do prepleta plime in oseke, svetlega in temnega, razodetega in potlačenega, erosa in thanatosa. Slednja prideta najbolj do izraza v šestem poglavju, ko beremo pesniške zapise o Orfeju in Evridiki, Ivani Orleanski, neznanem kastratu, dečku, ki stoji pred Manziolijevo palačo, in deklici, ki stoji pred morjem. Morje v tem primeru pooseblja samoto, brezimnost, pa tudi strah in poželenje deklice, ki se čedalje bolj zaveda svojega bremena: “… Deklica ve: nekoč jo bo / samotno morje vzelo in / ona se mu bo pustila vzeti. / Ogenj v njenem drobu / bo vse bolj plamenel / in morje ga ne bo / pogasilo.”

Če je prva polovica zbirke Banket v znamenju vode in ognja, je druga polovica v znamenju puščave in izsušene krajine. V sedmem sklopu beremo pesmi o Kairu, Gizi, Aleksandriji in Heliopolisu, v katerih pesnica v sebi odkriva težo prahu in tišine, v osmem sklopu pa svoja najgloblja čustva razodene v pesmih Zavistna krajina, Lahkokrila krajina, Potrta krajina, Priliznjena krajina, Solzava krajina in Krajina, polna prezira. Tako se v Zavistni krajini pritožuje nad odsotnostjo sence in sladkobo bolečine, ki izvira iz večnega sonca, saj v zaključku zapiše: “Bo mar tako žgalo / do konca? / Tako skelelo / do zadnje kaplje?”

V devetem sklopu Banketa se Klarisa Jovanović vrne k sleherniku in slutnji vseobsegajoče boginje, ki prevpije plimo v Atlantiku in se veseli tornada, zato ne preseneča, da ima zaključna pesem naslov Visoka pesem. V njej povzema vso simboliko Svetega pisma stare zaveze kot tudi obet prihodnosti v smislu branjenja ljubezni “pred naraslimi vodami uničenja.” S tem globokim sporočilom se slavnostni Banket konča, v bralcu in bralki pa ostaja občutek mističnega in simbolnega, pomešanega z osebno izkušnjo avtorice, ki se zaveda prepleta ustvarjalnih sil s silami uničenja, a hkrati močno upa, da ljubezen na koncu vendarle prevlada ...