Gore so danes za večino obiskovalcev predvsem igrišče in gledališče. Na srečo so še vedno tudi kraj samote in kraj pobega. V gore so se zatekali puščavniki. Na gorah ali na njihovih pobočjih so gradili samostane in svetišča. V jame najvišjih gora so se umikali himalajski modreci. Danes se zdi, da teh praks ni več. Morda gore postajajo vse bolj prazne prav zato, ker so vse bolj polne?

Zato se pogosto sprašujem, kako bi lahko v sodobnem svetu gore videl kot svetišče? Zakaj bi jih želel videti kot svetišče? Sam verjamem, da je življenje velik misterij. Če bi rekel skrivnost, bi se zdelo, da gre za nekaj, kar nam je nekdo zamolčal. Tega ne verjamem. Verjamem, da gre za skrivnost, ki je nihče zares ne pozna. Verjamem tudi, da je njeno odkrivanje naša življenjska naloga.

Sobica, tempelj, cerkev, samostan, meditacija, terapevtska ordinacija so lahko prostor gledanja vase, prostor reševanja lastnih težav. Tudi v samoti gora, med hojo, lahko premlevam podobna vprašanja. Toda premlevanje je vendarle zgolj premlevanje.

Tempo vsakdanjega življenja me ščiti pred spraševanjem o skrivnosti o življenju in smrti. Sili me bežati, da se ne bi spraševal po smislu. Soba, prazna cerkev, meditacija in terapija so kraji zaščite in varnosti. Tudi zato, da tam lahko varno gledam vase.

Gore so kraj nevarnosti in tveganja, so čas, ko moram pogledati prek sebe. Cepina sem moral zapičiti v zmrznjen mah na vrhu previsa in verjeti, da bosta zdržala mojo težo. Ključno mesto sem nujno moral preplezati, ker bi bil padec prehud. S smučmi sem zapeljal na strmino, ki me je strašila v trenutku, ko sem potreboval popolno koncentracijo. Da bi preživel, sem moral sprejeti možnost smrti.

Vem, sliši se fatalistično, malo noro, morda celo samomorilsko? Teh tveganj, trenutkov in občutkov nisem zavestno iskal. Zgodili so se, kot se zgodijo marsikomu, ki se pogosto potika po gorah. Kot gorski reševalec sem videl tudi tiste, ki so tvegali preveč.

Vse to bi me lahko povsem prestrašilo ali pokazalo na nesmiselnost takega početja. Toda trenutki preživetja so mi vsakič prinesli občutek smisla. V tistih trenutkih življenje ni imelo nikakršne plehkosti, takrat ni bilo pomanjkanja smisla, niti ni bilo osebnih težav. Bila je le neskončna volja do življenja. Vera, da je treba živeti.

Danes vem, da sem tvegal preveč. A bistven nauk je, da je življenje skrivnostna igra s smrtjo. Življenje ni bežanje pred smrtjo. Življenje je pogled smrti v oči. Pogled v to skrivnost nas napolni z življenjem in smislom. Od tod se lahko rodijo vera, upanje in ljubezen, ne glede na njihovo pojavno obliko.

Gore so zame svetišče, zato ker sem tam najbolj jasno razumel rob, med časom, ko me še ni bilo, in časom, ko me ne bo več. Rob, ki mu pravimo življenje.