Avtorica govori o sestavi komisije za spomenik osamosvojitvi, ki jo je Delova Suzana Kos razkrila 29. julija 20231. V komisiji so zanimiva imena, med njimi tudi Lojze Peterle in Anton Krkovič1. Avtorica se sprašuje, ali se bosta ob odkritju spomenika pobotala1.

V spominu mi ostaja neka starejša ženica, ki je v pogovoru povedala, da ima tistih X evrov prihranjenih za pogreb, da ne bodo drugi imeli stroška z njo. Preskrbela je svoje otroke do trenutka, ko so lahko sami poskrbeli zase. Tisti trenutek pa ni želela, da bi jih »obremenila« s stroškom svojega pogreba. Namesto da bi si na jesen življenja privoščila kakšen izlet, priboljšek ali nov predpasnik, je dajala na kupček za pogreb.

Včasih smo imeli narodne prebuditelje, duhovnike, ki so začeli ustvarjati našo identiteto, jezik kulturnega naroda in jih, vsaj navidezno, slavimo še danes. In kje smo s svojo identiteto v resnici danes? Smo prestrašeni, zavrti in si ne upamo zastaviti svoje besede za naš jezik, glasbo, domovino. Očitno še vedno čutimo posledice iz časa komunizma, ko so nas na vsak način hoteli spraviti v lonec »jugoslovanstva«. Smo majhen narod, narod s svojim jezikom, ampak nikoli nismo gojili nacionalizma. Ustvarili smo svojo državo in bodimo na to ponosni. Opozarjajmo na to, da ni vse, kar si nekdo izmisli, umetnost. Ne glede na ideološko sestavo raznih komisij, odborov opozarjajmo na pomen našega jezika, ki smo ga uspeli obdržati kljub večnim pritiskom na področju med Germani in Romani. Ne sramujmo se naše narodnozabavne glasbe, ki je prodrla, za razliko naših številnih umetnikov, na veliko področje Evrope, predvsem pa v predel alpskega sveta. Prenehajmo se bati, če nas zaradi zavzemanja za našo lastno identiteto tisti, ki jim do tega ni, imenujejo nacionaliste, celo fašiste. S tem le izkazujejo, kam sodijo!
Ali spet potrebujemo narodne prebuditelje? Vsekakor!

prim. Janez Remškar, dr. med.

Zavoda za načrtovanje obolenj in poškodb se je preobrazil v Zavod za zdravstveno zavarovanje, kar pomeni, da ne vedežuje, ampak zavaruje. Do te ideje v Transaheronu niso prišli sami, pobrali so jo iz drugih uspešnih dežel, kjer že deluje. In želim si, da bi tudi v Republiki Sloveniji sledili zgledu uspešnih dežel in Republike Transaheron. Žal kaže, da bomo morali v Sloveniji poskrbeti, da bomo kot posamezniki zaslužili ogromno, da bomo poleg prispevkov za državno zdravstvo lahko plačali iz svojega žepa še ceno za zasebno zdravje.

V času ustanavljanja samostojne Slovenije se je odvijalo enostavno preveč pomembnih procesov, z demokratizacijo in osamosvojitvijo na čelu, da bi lahko izvedli še lustracijo. To smo kratko malo morali dati na stranski tir, da smo sprejeli ključne zakone za slovensko državnost, za katero se je odpiralo edinstveno, majhno zgodovinsko okno.   

Tako smo na račun samostojne države že na začetku nekoliko »pohabili« demokracijo. Ker so ob tem ostali praktično nedotaknjeni tudi celotni drugi pomembni družbeni podsistemi, prepojeni z indoktriniranimi in privilegiranimi kadri, nastavljenimi v prejšnjem sistemu (pravosodje, šolstvo, mediji), se nam to maščuje še do današnjih dni. Cele generacije so še vzgajane in vplivane tako, da se zlahka in kar nevede vključijo v vajeti starih sil. 

Imeli smo srečo, da smo izvedli vse potrebno za izvedbo najuspešnejšega projekta v slovenski zgodovini. Podobno srečo smo imeli, da smo se še pravočasno pridružili Evropski uniji in NATU.  Več: Demokracija ima svojo ceno ali zakaj nismo izvedli še lustracije? - Časnik (casnik.si) 

France Cukjati meni, da so forumi lahko dobra priložnost za izmenjavo mnenj in sodelovanje, vendar morajo biti ljudje dosledni pri izražanju svojega mnenja. To še posebej velja za državne in cerkvene funkcionarje.

Ko prebiram obilno literaturo o zločinih na vseh straneh, med okupacijo in po njej, povsod dominirajo številke o posamičnih in masovnih pobojih. Razumljivo je, de velja pri nas sedaj večja pozornost tistim žrtvam, ki so bile 45 let zamolčane in se o njih ni smelo niti govoriti in ne pisati v javnosti. Naš bistveni problem je ta, da imamo dve kategoriji, tako storilcev kot žrtev. V prvo kategorijo spadajo okupatorji in njihove žrtve, v drugo pa komunistični revolucionarji in njihove žrtve. Marsikdo bo sedaj prišel z očitkom, da zopet načenjam že obrabljeno temo o komunističnih žrtvah in utrujajoče preštevanje kosti. Na žalost temu ni tako. To vprašanje načenjam ali nadaljujem zaradi aktualnosti.

Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Časnik.si

Prva sobota v juniju je že desetletja dan, ko se v Kočevskem rogu v jami pod Krenom zberejo dejanski in idejni svojci po vojni pobitih tisočerih žrtev revolucionarnega nasilja.

Avtor razmišlja o temah kot so samomor, strelski pohodi, abortus in evtanazija. V komentarju se sprašuje o vrednosti življenja in o tem, kako se družba sooča s smrtjo.

Če naj se v šolah uveljavi neposreden vzgojni koncept, moramo razbremeniti in zrahljati preobsežni učne načrte. Nobene škode ne bo zaradi tega, koristi pa velike.