Vsega je bilo preveč: neprijetnih novic, neprijetnih ljudi … Na koncu sem še sam postal …

O, koliko teh blagih in manj blagih umetniških duš, zaljubljenih kar naprej in v vsevprek, zaljubljenih v …

Moj prijatelj bo nocoj prijel nagrado za ustvarjalno delo, pri katerem sem tudi sam sodeloval. Počutim se, kot da sem tudi …

Včasih te nisem poznal, z leti pa se vse večkrat oglasiš. Rad te sprejmem na obisk, če le …

Priznam, da mi ni vseeno in sem rad na dobrem glasu. Lažje zaspim, če vem, da ležim v postelji in ne nekomu v želodcu. A dobro vem, kam se bo nagnila tehtnica …

Ti si izjemen angel, ker si angel izjem, in mi ne le danes, ampak sleherni dan vztrajno šepetaš …

Hvala ti, moj angel, ker postavljaš predpražnik tudi pred mojo dušo in srce, pred moje oči in moja ušesa za čim manj navlake in blata.

V trgovini sem med drugim kupoval salamo. Prodajalka mojih let je vrgla na vago nekaj dekagramov več kot sem naročil. »Lahko?« me je pogledala. »Se bom potrudil,« sem ji z nameškom odgovoril.

Zapeljal sem v garažo avtopralnice in ko se zaprla vrata, da me je objel mrak, se mi je zazdelo, da sem v cerkvi ali kapeli. Zaprl sem oči in se prepustil pesmi avtomata, ki se je štirikrat ali petkrat sprehodil preko in okoli mojega pločevinastega oklepa. Vodne kaplje so šumele zdaj kot svež pomladni dež, nato kot poletna ploha, pa spet kot jesenski naliv. Iz šob je zašepetal tih vetrc, da sem se kar na lepem počutil koz Elija pred horebsko votlino.

Storil sem, kar sem bil naprošen in kar sem obljubil. Opravil sem dolžnost. Ne lahkega srca. A prav zaradi neprijetnih in težkih, dolžnostim rečemo dolžnost, sicer bi jih lahko imenovali tudi užitek ali privilegij.