Kako lepo je, da imam ljudi, s katerimi lahko spregovorim v popolnem zaupanju. O čemerkoli. O najbolj bolečem. Brez strahu obsodbe in zle misli.

Zelo sem bil vesel, ko sem te uzrl. Zavedel sem se, da ima vse svoj namen in smisel. Da si, čeprav si me vznemiril, božji odposlanec in da si nekoč, kot piše Luka v evangeliju, vznemiril tudi Marijo.

Kakšna lepa pesem je šumenje časopisnega papirja, primerljiva le še listanjem knjige. In v kaj bom zavil solato in s čim podkuril v peči?! Menda ne s knjigo. Pa čeprav so v preteklosti tudi gorele.

Stegnil sem roko izpod tuša in s kupa vzel sveže oprano brisačo. Zakopal sem svoj obraz vanjo, kot vedno, in se prepustil vonju, ki mi je spregovoril o ljubezni: o tihem, neopaznem delu moje žene in otrok, o družini in o svetosti zakona, kajti vedel sem, da me nocoj na postelji čakajo sveže rjuhe in v omari lepo zloženo perilo.

Vedno znova me opomniš, da imam dom. In dragocen zaklad družine.

Rdeče ali belo? Če se le da in sme, vedno izberem rdeče, kajti kri ni voda, voda le redko vino, vino pa vsak dan Kri. Resda belo, da je čudež še večji, a jaz imam rajši rdeče. V dobri družbi.

Miza se je bogato obložila. Kot da je zadnja večerja. Kot da je maša. Da so oprijemljivo resnične postale Jezusove besede: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Mt 18, 20)

Tako redko se srečava, da sem bil izredno presenečen, ko sem te zagledal, nasmejanega, sedečega v klopeh cerkvene ladje, med množico kot ti veselih ljudi.

Poskrbel si zame že zjutraj, ko si mi pomagal, da sem se pravočasno odpravil od doma. Tako mi ni bilo treba hiteti na cesti in sem se lahko mirno držal pravil, tudi tistega, ki ga najpogosteje kršim, ko noga pohodi plin.

Novica dneva je bil petek trinajsti. Napovedovalec na radiu me je opozarjal, naj se pazim črnih mačk in priporočal pljuvanje prek rame, da se izognem nesreči. A k sreči si na moji rami sedel ti …