Hvala, ker si me prenašal, rahlo neprespanega in malo pomečkanega od čestitanja in praznovanja, ter me prinesel varno do večera.

Če ne že prej, si ob mojem rojstvu prvič položil svojo roko name in me pobožal z nebeško belimi perutnicami, česar se – iz razumljivih razlogov – ne spominjam, je pa prav, da se zavedam.

Hvala, ker nisem edini, ki te poznam in poslušam. Kakšno lepo srečanje je bilo tole danes. Prijatelj je zamenjal službo in mi povedal: »Res imam sedaj 300 € manj plače, sem pa 300 € več doma z družino.«

Dobro veš, kako mi gre to na živce. A tik preden mi je iz ust priletela zlobna opazka, sem te zagledal, kako mi odkimavaš. In ko sem ti hotel ugovarjati, si mi položil roko na ramo in tiho šepnil v uho: »Se ti kam mudi?«

Mogočne kralje si pripeljal k malemu Otroku. In jih po drugi poti odpeljal nazaj, od koder so prišli. Mogočni so se ponižali, ti, ki so stali, so pokleknili.

Veš, da si tretji, da so prazniki, ki so ljudem nekaj pomenili, minili, da so že spet vpeti v delo in povečini slabe volje, pa vendar dišiš po kadilu, ko da si prvi.

Hvala za spodbudo, angel moj, za pogum v pravem trenutku, za iskro ognja Svetega Duha, ki je prižgala luč, kjer že dolgo ni bilo svetlo. 

Včasih dan začnem s kavo, včasih z molitvijo in hvala Bogu, da sem tolikšen odvisnik, da se, če ne prej, spomnim na molitev, ko zvoni poldne.

Saj nisem len, a delo je delo, služba pa služba, in res sem ti hvaležen, da na dneve, ko se mi res ne da, ti sedež za volan in me odpelješ na delovno mesto.