Piše Andrej Lutman,

bereta Dejan Kaloper in Ana Bohte.

Maja Drolec je s pesniško zbirko Mavrični pajčolan prepričala strokovno žirijo mariborskega Zavoda za umetniško produkcijo in založništvo in prejela prvo nagrado. Tudi avtorica spremne besede Vladimira Rejc v besedilu z naslovom Dlan v dlani ne skopari s pohvalnimi besedami in ugotovitvami.

Naslovnico zbirke krasi slika, ki prek mavričnih odtenkov pokrajine odstira dostope k poeziji. Za vsaj delni vpogled v pokrajino, ozaljšano s pajčolanom, je pomembna pesem z naslovom Postala bom ptica. V njej je Maja Drolec razprostrla svojo pripovedno sposobnost v povzetek celotne zbirke. Sestavljajo ga tišina, sanje, nebesne širine in pa najpomembnejša sestavina: odsotnost matere, ki pa je pravzaprav odsotna prisotnost. Na ljubljeno osebo pesnico vežejo spomini, ki prehajajo prav skozi pajčolan: »Takrat pridem k tebi, ljuba mati, / poslušat, kaj sva izgubili, / ko se je življenje odkradlo mimo naju …«

Pesnica se ne more izogniti sladkobnostim, kakršne prinaša pesem Tvoji poljubi: »V pričakovanju čudovitega sveta, / dotaknimo se neba, / ko nas bo objemal čas, / da bomo spet našli željo po prihodnosti, / knjiga se bo pisala sama. / Takrat bo spet poletje v srcu.« V navedeni kitici sta z drugačnim tipom črk izpostavljeni besedi 'čudovitega' in 'željo'. Čudovito in želja sta označevalca, za katerima se žene pesništvo od samega nastanka. V zaostrenih razmerah kulturne politike, ki se skorajda ne zmore več ločiti od propagandističnih prijemov pri oglaševanju sporočilno enostavnejših izdelkov, so besede, kot sta čudovito in želja, že na meji ironije, sarkazma, kar kriticizma. Tako se odraža tudi pesničina odzivnost na prebrano, saj ji glede na to, da je diplomirana slovenistka in knjižničarka, nikakor ni tuja.

O ljubezni pa tudi takole: »Noč se je priplazila k nama. / S konicami prstov se sprehajaš / skozi lenobni lesk mojih oči. / Čutiš to ljubezen?« Navedek je iz pesmi, ki je knjižico vsaj delno naslovila. Imenuje se Sončni pajčolan, kar bi bil nemara boljši naslov kot Mavrični pajčolan. Sončni spekter oziroma razpad svetlobe je pojav, ki se mu lahko zoperstavi le pajčolan, ki postori, da se svetloba ne razprši popolnoma, in da tudi pesem najde svoj pristanek, svoj odsev, svojo senco.

Nekaj senčnatega je namreč v pesmi Gluha praznina, o kateri naj spregovori le ena sama vrstica: »Spominja na lepo deklico.«

Samota v praznini vsekakor ni prav sončno razpoloženje. Takšno občutje nekako popravlja pesem z naslovom Kdaj spet prideš?, ki se konča takole: »Dlan v dlani, / en korak, / ena misel, / ena želja, / en poljub. / Kdaj spet prideš«

Pajčolan ima pač lastnost dvosmernosti, mavrica pa razprostrtosti. Maja Drolec tehtno združuje skrajne lege svojega pomenskega polja in bogatega besedišča. Pesmi imajo lastnosti nečesa, kar skoraj hegemonsko izražajo verzi, ki kitijo prvo pesem v zbirki: »pogovarjam se s teboj – v mislih – / srce se mi kotali po telesu, / kje te bom vzela …«