Zame je vodilo v življenju mir v odločitvah, to pa pomeni, da se skušam odločati tako, kot bi se edini človek, ki je kdaj hodil po svetu in pomiril vihar. Ter hodil po vodi. Če je lahko Jezus prišel, da bi služil drugim, zakaj bi mislila, da bom sama našla smisel v tem, da živim le za svoje cilje in ideje? Plezanje je zame nekaj najboljšega, kar poznam. A vendar pri tem usmerjaš svoj čas in energijo v tipanje skale, nežive in anorganske snovi, medtem ko imaš okoli sebe toliko živih ljudi. "Še živih", saj nihče ni večen; po navadi gore čakajo dlje kot ljudje.

Nihče ne živi v pravljici, so le pravljični trenutki, ki trajajo manj ali več časa. Stiske v življenju pač so in ni vprašanje, ali bodo, ampak kdaj bodo. Ne vem, ali je vedno smiselno poskušati vse razumeti, saj so naši možgani premajhni, da bi lahko vse spoznali. Naša perspektiva je žabja, ni mogoče videti celotne slike. Še znanost menda doseže le 4 odstotke vsega, kar obstaja.

V življenju lahko vplivam na precej stvari; na še več stvari pa nimam vpliva. Vendar, če sem predala svoje življenju Bogu, ki ima v svojih rokah čisto vse, česa naj me bo sploh strah? Govorim o Bogu, ki je dal svojega edinorojenega sina, da nihče, kdor veruje vanj, ne bo pogubljen, temveč bo živel večno življenje. V »najslabšem« primeru v hribih (ali kjer koli drugje) umrem, vendar takrat šele zares stopim v svoj pravi dom.

Kaj je torej uspeh? Zame je uspeh ohraniti vero, upanje in ljubezen. In ko nas življenje spravi na kolena, je to lahko odlična priložnost za nov začetek: tokrat ne na lastno pest, temveč ob pomoči mogočne roke Stvarnika in rešitelja, ki tako zelo hrepeni po nas, svojih otrocih. Mi naredimo korak proti Bogu, ko jih on naredi tisoč proti nam.

˝Iščite torej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, in vse preostalo vam bo navrženo.˝

Mt 6, 33