Kadar razmišljam o čustvih, se spominjam potovanja in plezanja na Aljaski. Vedno me je zanimalo, zakaj se predvsem negativna čustva razplamenijo ob najbanalnejših dogodkih. Odgovor na to vprašanje sem dobila na pobočju Denalija, najvišje gore Severne Amerike. Junijski dnevi na tej zemljepisni širini ne poznajo teme. Vseh 24 ur dneva je mogoče brati knjigo ali opravljati kakšno drugo delo. Odločitev za počitek in spanje je prepuščena modrosti posameznika. Nepravilne odločitve se hitro vračajo v obliki nervoze in nezadovoljstva. Da je v njih nakopičena vulkanska uničujoča energija, se zaveda le malokdo.

Zadnji vzpon na goro Denali sva začela v poznih popoldanskih urah. Da prihaja obdobje nočnih ur, sva prepoznala po nizkih temperaturah. Svetloba se ni bistveno zmanjšala.

Začetek je bil obetaven. Prvih 500 višinskih metrov je ostalo hitro zadaj, potem pa je pritisnil mraz. Oblečena sva bila v vsa oblačila, le puhaste hlače so ostale v nahrbtniku kot rezerva za hud mraz proti vrhu. A zaradi polarnega mraza v tistem dnevu sva odločitev spremenila. V prvi snežni vesini sva si izkopala polico. Bila sva premražena. Odločitev, da oblečeva še zadnji kos oblačil, puhaste hlače, je bila nujna. Zadrgo na puhovki sem s premrzlimi prsti odpirala kot enoletni otrok. Vse se je dogajalo počasi, dokler se ni ostra konica cepina zarezala v Andrejevo puhovko. Perje je frčalo na vse strani in grozilo, da bo puhovka izgubila svojo vlogo. Raztrgan del sva sicer zalepila s trakom, jeza, ki je sledila dogodku, pa je Andreja popolnoma ogrela. Strašna energija jeze se je spremenila v toploto. Prej nujne rokavice niso bile več potrebne. Gumbi, zadrge in druga opravila so se zgodili bliskoma.

Opazovala sem to orjaško sprostitev čustev jeze in v nadaljevanju vzpona razmišljala o vseh potlačenih oblikah negativnih čustev v vsakdanjem življenju. Vsak se tu in tam znajde v situaciji, ko ga pretresajo jeza, žalost, tesnoba, strah ali skrb. Pa ne samo enkrat, marsikdaj se dogodki, ki ta negativna čustva ustvarjajo, ponavljajo. Različni so vzroki, zakaj jih potlačimo in navzven delujemo neprizadeti. Do nekega na videz nepomembnega dogodka, ki sprosti vso nakopičeno energijo.

Je rešitev to, da z vso to energijo razbijemo vse, kar nam pride pod roke, ali celo poškodujemo svojega bližnjega? Bi to bila sprostitev in ne potlačenje čustev? Razvile so se številne tehnike obvladovanja samega sebe, a večina deluje kratkoročno. Tista dokončna in zastonjska pomoč pa prihaja z vero v Boga. Z vero, da ko našega duha preplavi božji Duh, omogoči njegovo delovanje. Da v bivanje prikliče stvari, ki jih še ni. Ena izmed teh je odpuščanje najprej sebi, potem pa še drugim. Sadovi so jasni : mir, radost in avtoriteta nad vsakim trenutkom življenja. Kaj bi si lahko želeli še boljšega?