Življenja ljudi so mozaiki dogodkov, polni mavričnih barv, pretrgani s temnimi pasovi strahov in skrbi. Vsakdo bi lahko napisal svoj roman. Bili bi spomini, kjer bi se razpisali in opisovali natančno zaporedje dogodkov nečesa, kar nam veliko pomeni. Bila bi pa verjetno cela časovna obdobja, ki bi jih prešli z nekaj stavki. Ali se jih ne spominjamo ali se jih ne želimo spominjati. Morda bi si upali ob tem zapisati tudi občutja s čustvi, ki vedno, vsako sekundo, spremljajo vsakega človeka. Pa bi našli v tem zapisu tudi sled delovanja Duha?

Da, tri dimenzije obstoja poganjajo kolo življenje, kot pravijo Tibetanci.

Telesa se zavedamo brez težav, ali pa se ga zares zavedamo v tej časovni norišnici, šele ko zbolimo. Pa vendar, kisik, hrana, pijača in vsi preostali rituali so potrebe našega telesa, vedno znova in znova, vsak dan v vsakem trenutku.

Duša ali psiha, raziskovalna razsežnost dušeslovja ali bolj znane psihologije, nam je prav tako blizu. Spoznanja na tam področju uporabljamo za kisik, hrano, pijačo in spanje, potrebne za dušo. A tu je že težje. Ni oprijemljivo, ni konkretno in enako za vse. Občutek lepote, ene izmed dimenzij duše, je relativen. Nekaj, kar je meni lepo, drugemu ni. Kruh fizično vsakemu pomeni kruh, a nekomu je okusna hrana, drugemu pa ne. Preplet fizičnega in duševnega, to je področje raznolikosti med ljudmi.

Kako dobro, koliko različnih jedi nastaja na tem planetu iz tega razloga.

DUH, jedro duhovnosti, bivajoč v srcu vsakega človeka, je najteže prepoznaven. Za mnoge sploh neprepoznaven in nebivajoč. Pa vendar je nešteto pričevanj, ko se ga zavedamo z vsem svojim bitjem kot znamenje, ki je neuničljivo in nepozabno. Kot številka na roki ljudi, ki so v taborišče Dachau vstopili, ga preživeli in iz njega odšli popolnoma spremenjeni. Nikoli niso pozabili. Znamenje na roki je za vedno, a le vidno. Bistvo je očem skrito.

Tudi Duh potrebuje kisik, hrano, pijačo in spanje, da živimo v polnosti ali približku polnosti. Sicer postane podhranjen, stisnjen, generator osebnih in posledično družbenih težav.

Moje pričevanje sega v čas plezalnega obiska Amerike, po številnih pripetljajih v stenah Julijcev, Francoskih Alp in Himalaje. V tisočmetrski steni El Capitana sem se jasno in v polnosti zavedala prisotnosti Duha. Do tedaj je moje življenje zapolnjevalo vse, kar je potrebno za srečno življenje: družina, služba, alpinizem, prijatelji. Na videz srečno in zadovoljno, a z nenehnim hrepenenjem še po nečem. S spoznanjem duhovne dimenzije se vse spremeni. Še vedno dan teče po ustaljenih tirnicah, a v srcu strah zamenja gotovost in skrbi veselje. To sta le dva sadova nahranjenega srca, lakmusov papir kakovosti življenja, ki mi pove, kdaj pozabim nahraniti enega, ali drugega, ali tretjega.

,