Zadnji sončni žarki bledijo na pobočju gore v osrčju Nepala. Avtobus pripelje v vas, kjer življenje živi na ulici. Tam so otroci vseh starosti, mladi ljudje in starejši. Praznik, podoben našemu božiču, privabi na ulice vse. Doma so, pred svojo hišo, kjer veselje do življenja kipi v vsaki besedi in pogledu. Praznično so napravljeni, v najboljših oblačilih. Ne razumem besed, ki jih izgovarjajo, razumem pa čustva, ki jih ob tem izražajo. Radost in spoštovanje do življenja izžareva iz temnih obrazov. V ozadju teh temnih obrazov slutim ljubezen. Oči se brez zadrege srečajo z mojimi in v njih iščejo odmev moje ljubezni.

Zadnji sončni žarki ugasnejo. Pobočje se zavije v temo. Posamezni odsevi sveče plapolajo v skromnih domovih. Kako lepa noč! Kako čudoviti glasovi narave grejejo moje srce. Vem, Gospod, gledam v tvoje oči, polne hudournikov in snežnih gora, pritajenih glasov v zavetju noči, kjer ni elektrike, je le procesija zvezd v Rimski cesti.

Iščem ljubezen svojega Boga, svojega Očeta in jo prepoznavam. Prekrije me s toploto, izvabi solze v oči in privabi besede zahvale na ustnice.

Vem, Gospod, Stvarnik vse lepote, ki me obdaja, da me ljubiš.

Vem, Gospod, Stvarnik vse lepote, ki me obdaja, da ljubiš vsakega človeka in razumem, da hrepeniš po tem, da to ljubezen spoznamo. Najprej v lepoti stvarstva, potem pa v odmevu te lepote, v sprejemanju svojega bližnjega.