Nič novega ne bomo zapisali, če bomo rekli, da je najtežji pogled na svetu – pogled v ogledalo. Pa nas vendar vsakokrat znova pretrese, posebno ko nam ga v vsakodnevnih mimobežnostih nastavljajo drugi, in še to večinoma ne namenoma. Z vprašanji, nedolžnimi opazkami, z malenkostmi, ki preizkušajo naš odziv, z dilemami, ki tako mimogrede dokažejo, kaj je za nas na vrhnji in kaj na spodnji polici. Resnica o sebi je vedno boleča stvar, ker razgali najbolj boleči del našega življenja. To je neprijetni prepad med tistim, kar smo, in tistim, kar bi si želeli biti.

Morda je to tisto strašno pri tem času epidemije, čas ogledala je to, čas vprašanja »Kdo si ti?« Groza nas je lastne podobe, ki nam jo počasi skicirajo številni mrtvi, bolni, od naporov izmučeni ljudje. Saj so bili že prej, a jih pijani od dosežkov nismo videli. Zato nas je ta šok zadel nekje tik pod vrhom babilonskega stolpa, ko smo bili ravno na tem, da se usedemo na božji prestol – in nas sklatilo na tla. Takrat smo začutili, da v resnici nismo tako močni, kot si mislimo, da ne moremo delati vsega, kar si želimo, da nimamo vsega pod nadzorom, oh, še zdaleč ne. Da nismo vsemogočni – da nismo bog.

Epidemija je zrcalo, ki je povedalo težko resnico, da smo ljudje slabotni.

A prav na tej točki zrcala, ko se človek zave svoje slabotne resničnosti – ne govorimo o samozaničevanju, za čisto objektivno ugotovitev gre – ko si jo prizna in jo sprejme kot svoj resnični portret, drugače rečeno, ko postane ponižen in zmore reči drugim in predvsem samemu sebi: »Jaz nisem Mesija,« takrat se v njem nekaj zgodi. Iskrenost do samega sebe je namreč pot najbolj korenitega spreobrnjenja.

Pasti – to pomeni spet postati človek. Milostno je v sebi slišati: »Ne morem več«, »Nimam pojma«, »Grešil sem« in podobne stavke. Kajti na tleh, na našem dnu, ležijo vsi pomembni nauki, ki se jih moramo kot ljudje naučiti. In najpomembnejši dve besedi, ki jih tam spoznamo, sta, da sem »samo človek«, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega. »Samo človek«, ki ne more sam in mu tega niti ni treba, »samo človek«, ki je ustvarjen tako, da nekoga potrebuje.

Ogromno breme »mesijanstva« bo padlo z nas, ko si bomo to priznali, ko bomo pustili Bogu biti Bog in sebi biti človek. To namreč pomeni »zravnati Gospodove steze«, biti »samo človek«, sprejeti to vlogo z mejami in pomanjkljivostmi vred, saj ravno te prostor srečanja, prostor vstopa Boga.