Vedno smo v skušnjavi, da bi svojo ljubezen naredili abstraktno, da bi jo zavili v neki megleni celofan, v katerem bi ostali zadovoljni sami s seboj. Menda Jezus prav zato ta celofan kar naprej trga s konkretnimi primeri iz življenja, konkretni Bog hoče biti, ne neka oddaljena teorija, otipljiv, konkreten. Res, naš Bog ima podobo težkih vprašanj našega življenja, pa naj gre za migrante v Sredozemlju ali pa najstnikov upor.

Toda ta težka vprašanja od zunaj, torej tista, ki nam jih postavljajo ranjeni ljudje ob cesti, ranjeni ljudje ob svoji lastni mizi, ranjeni ljudje, ki kričijo na nas, in ranjeni ljudje, ki ne morejo govoriti, so težka predvsem zato, ker so to pravzaprav vprašanja, ki prihajajo od znotraj, iz našega srca. Ogledalo nam nastavljajo, zato so tako strašansko neprijetna. In prav zato tako zelo pomembna. Ker so vedno postavljena v trenutke, ko se moramo odločiti, kakšni ljudje želimo biti. In odgovori na ta vprašanja nas izklešejo, naredijo nas za tisto, kar želimo postati.

Vendar so samo ti odgovori še težji kot vprašanja sama. Zato ob njih ljudje radi izberemo alternativno, zadnje čase nadvse priljubljeno pot. Ker je seveda vsak odgovor zavezujoč, ker se z vsakim odgovorom opredelimo, opredeliti pa se nočemo, neke vrste strah nas zajame ob tem, smo ljudje razvili preprosto in zelo učinkovito tehniko umikanja. Če je vprašanje pretežko, preprosto ne odgovorimo. Gremo »mimo« (Lk 10,31), kakor da se ni nič zgodilo.

Tako se lažje živi, brez vprašanj, izognemo se mučnemu tehtanju, negotovosti, razmišljanju, kaj bi bilo v takem trenutku prav narediti, ne, kar bi bilo bolj koristno, ampak kar bi bilo prav. Izognemo se žrtvi, ki jo tak trenutek zahteva, naporu in tudi napakam, ki jih je v takih trenutkih vse polno, izognemo se ponižanju pred drugimi in pred samim seboj. In takšno življenje imamo radi, lažje se živi brez teh vprašanj. To so sicer vprašanja, ki nas usmerjajo in ki nas delajo človeške, vprašanja, ki želijo, da ne pozabimo, kdo smo v svojem bistvu, da smo ljudje, dokler ljubimo. A to so težka, pretežka vprašanja za naša mehkužna ramena. Zato gremo raje mimo, kot da ne vemo, da je »iti mimo« najlažji način, da se izgubimo. Ker ljudje ne zablodimo od napačnih odgovorov, ampak ko si nehamo postavljati vprašanja.