Tiho, kot da bi nekako vzniknila iz ljudskega hrepenenja, se je med nami spet začela debata o evtanaziji. Iz nje odzvanja predvsem ena, zdi se, popolnoma upravičena zahteva: da si vsak človek zasluži spodobno živeti in tudi spodobno umreti.

Menim, da ne gre samo za »prijetno«, nebolečo hitro smrt. Menda gre bolj za izogibanje trenutku, ko se počutiš vsemu svetu odveč, ko si ponižan pred ljudmi zaradi plenic, demence ali nepokretnosti. Ni torej toliko problem v prenašanju bolečine, težava je v pogledu družbe na takega človeka. Če je breme, ne pa dragocenost družbe, hkrati pa še trpi, se zdi logično, da je nesmiselno vztrajati pri življenju. Trpeti, biti nemočen, tih in negiben na postelji ali na kakšnem drugem sodobnem križu je postalo ne samo nekaj nezaželenega, ampak celo sramotnega, škodljivega za družbo. Seveda nihče noče biti odveč in v napoto, nekoristen človek, ki porablja čas in denar.

Ob tej debati vedno znova pomislim na svojega očeta, ki je počasi umiral od zahrbtne bolezni. Spremenila ga je, močno, korenito, da ga skoraj ni bilo mogoče spoznati. Ne le da je nekoč krepki mož postajal vse šibkejši, ne le da ni mogel več hoditi, sčasoma tudi govoriti ni mogel več, vse tišji je bil. Sčasoma se nisva več mogla pogovarjati, samo še na postelji sem se lahko privil k njemu, on pa je vzel mojo dlan v svojo in jo močno stisnil. Imel me je rad, čutil sem to bolj kot kdaj koli prej. In bolj kot kdaj koli prej sem ga tudi jaz imel rad, najbliže sva si bila, bližje kot tedaj, ko je bil krepak.

Trpljenje ga je resda močno spremenilo, mene pa še veliko bolj. Drugačen, mehkejši človek sem postal, bolj človeški tudi do drugih, ne samo do njega. Moj oče mi je postal vreden, dragocen, zlat je postajal, ko so mu plahnele mišice, ko mu je zamiral glas. Pa pravimo, da nemočni, trpeči ljudje ne morejo ničesar več storiti! Kaj pa vemo, ali ne bomo v svojem življenju morda celo več prispevali z nemočjo kot s svojimi sposobnostmi, ali ne bomo več dali, ali ne bomo več ljudi česa naučili s svojim prenašanjem trpljenja na postelji, tihi v svoji temni noči, kot s prepričljivimi besedami …

Morda si zato Jezus ni želel evtanazije, težko, hudo je dotrpel svoje življenje. Tako nas je spremenil – bolj kot s čudeži, bolj kot z modrimi nauki: čisto človeški je postal. Njegova najmočnejša pridiga je njegova tišina na križu, človeška tišina nemoči, v kateri je vzbudil naše sočutje. V njej smo mu bliže in on je bliže nam, ki tudi trpimo, in to je za vsakega človeka v življenju dovolj in največ – bližina, ki jo ustvarja samo trpljenje. Zato nam je Bog najbliže, ko trpi. Tako blizu smo si v trpljenju in zaradi njega tudi ljudje, pa naj to čutimo ali ne.