Hitenje, naglica, opravki. Naši vsakdanji spremljevalci. Hitro se nam zgodi, da ob teh naših hitrih spremljevalcih pozabimo na to, kar je zares pomembno. Kar naenkrat spoznamo, da je življenje šlo mimo nas, da smo bili preveč pozorni na stvari, ki v resnici niso tako pomembne. Na Facebooku sem zasledil naslednjo zgodbo:

»Skupina sošolcev se je ob obletnici mature dogovorila za srečanje na domu svojega profesorja. Med srečanjem je pogovor nanesel na težave, ki so jih pestile: obilica dela, neurejeni odnosi, stres. Profesor je svojim gostom ponudil vročo čokolado. Iz kuhinje se je vrnil z veliko posodo vroče čokolade in s skodelicami, ki so bile različne: od dragocenih do cenenih. Goste je prosil, naj si vsak izbere svojo. Ko so jih napolnili s čokolado, je profesor razmišljal: Opazil sem, da ste si najprej vzeli dragocenejše skodelice, na koncu pa so ostale samo še preproste in cenene. Takšna drža je vir vaših težav. Skodelica, iz katere pijete, ničesar ne doda h kakovosti okusa čokolade, morda celo skriva svojo vsebino. Vsak izmed vas si je zaželel le vroče čokolade. Niste hoteli skodelice… Ko pa sem jih prinesel, ste si jih začeli izbirati... In opazovati skodelico drug drugega… Razmislimo o tem…

Radost življenja je kot vroča čokolada… Delo, denar in položaj v družbi pa so kot skodelice. Slednje so le orodja za obvladovanje življenja. Ne definirajo vašega življenja, ga ne spreminjajo in ne vplivajo na njegovo kakovost. Z osredotočanjem na skodelico ne bomo nikoli užili polnega okusa vroče čokolade oziroma življenja. V vsakega od nas pa je položena globoka želja po uresničenem življenju… Bog nam je, če sledimo notranjemu hrepenenju, pripravil le vročo čokolado in nas vabi, da se ne izgubljamo v izbiranju skodelic…«

Hitri ritem vsakdanjega življenja trga pogled od tistega, kar je res pomembno in usmerja pozornost na tisto, kar bi se nam ob premisleku zdelo nepomembno. Sam sem ob koncu osnovne šole doživel, kako krhko je lahko naše zemeljsko življenje. Še bolj poglobljeno sem se začel spraševati, kaj bi v njem rad počel. To me je pripeljalo do letošnjega leta, v katerem bom obljubil nekaj, kar bi se novodobnemu človeku morda zdelo čudno in smešno: da bom vse življenje hodil za Gospodom v duhovniškem poklicu. Sam pa v tej odločitvi slutim življenje, ki me bo veselilo.

Naj bo današnji dan priložnost, da uživamo v dnevu, ki nam je bil podarjen in ga izkoristimo. Predvsem bodimo pozorni na ljudi, ki nas obdajajo in poskrbimo, da bomo vsaj komu polepšali današnji dan – mogoče celo s skodelico vroče čokolade!