Če bi morali v tem trenutku povedati, kdaj je bil za nas najlepši čas v življenju, bi bili morda v zadregi. Včasih je težko reči, kateri je bil najlepši. Življenjska obdobja so tudi zelo različna in pojem lepega v različnih obdobjih dobiva različno vsebino. So pa obdobja in dogodki v življenju, ki za vedno obdržijo svojo absolutno vrednost.

\tTo mi je nekako prihajalo na misel, ko mi je dobra znanka pripovedovala, kako je pred petimi leti doživljala hudo bolezen svojega moža. Bolezen je trajala nekaj let in se je končala z moževo smrtjo. Imela sta majhnega sina, ki je bil ob očetovi smrti star šest let. Kot strela z jasnega jih je zadela njegova bolezen, ki je prišla nenadoma in ni obetala ozdravitve. Mož se je zares bojeval za vsak dan življenja. Imel je ženo in otroka in to, da so bili skupaj, je vsem veliko pomenilo.

\tZdaj, po petih letih, se žena takole spominja tega obdobja: »Ne boš verjela, ampak za nas je bil to zares najlepši čas v življenju. Bili smo skupaj, bilo nam je težko, pa tudi neizmerno lepo. Osredotočili smo se samo na bistveno. Odpadlo je vse, kar ni pomembno. Spominjam se, da sem enkrat v tem času imela avtomobilsko nesrečo in prišla vsa žalostna domov s to novico. Mož je to sicer poslušal, se pa ni prav nič vznemiril in mi ni delal pridige. Rekel je samo: 'Pustimo zdaj to, pojdimo ven na kosilo.' Šli smo, bili smo skupaj in imeli smo se lepo. Kljub uničenemu avtu. V tem času sem se zelo veliko naučila, tudi za zdaj in za pozneje. Učila sem se razlikovati bistveno od nebistvenega. To mi pomaga živeti tudi zdaj, ko moža ni več. Seveda ga zelo zelo pogrešam, sem pa neizmerno hvaležna za čas, ki smo ga tako intenzivno preživeli skupaj.«

\t Ko poslušam take zgodbe, bi si želela, da bi čim več ljudi tako zavestno preživljalo čas z nekom, ki ga imajo radi. Da ne bi izgubljali časa s povpolnoma obrobnimi stvarmi, da bi se osredotočili na graditev odnosa, ki je od vsega najpomembnejši. In da bi potem ostalo najbolj prevladujoče čustvo hvaležnost za čas, ki so ga preživeli skupaj.