Če bi v tem trenutku poprosili ljudi, naj ocenijo spomine na svoje dozdajšnje življenje, bi verjetno slišali zelo pisano množico najrazličnejših ocen. Od najboljših do najslabših. Od tistih, ki znajo biti hvaležni za vse, kar so doživeli, do tistih, ki bodo zagotavljali, da v svojem življenju niso doživeli prav nič lepega in dobrega. Vmes pa seveda cela paleta najrazličnejših ocen.

Vse te ocene so seveda čisto subjektivne. Ta čisto osebna ocena je tudi tista, ki ti lahko pomaga živeti ali pa ti življenje otežuje. Dva človeka imata lahko objektivno gledano enak položaj, pa bo eden od njiju vesel in hvaležen za vse, drugi pa bo ob tem na smrt nesrečen. Nič ne pomaga, če nekomu od zunaj dopoveduješ, da, objektivno gledano, stvar ni tako strašna. On jo občuti kot takšno in zaradi tega težko živi. Tako so spomini na preteklost lahko za nekoga dragoceni in vir veselja, za drugega spet vir nezadovoljstva in jeze.

Zelo dragoceno mi je bilo pred leti dopisovanje po elektronski pošti z znanko, ki je zaradi multiple skleroze uporabljala invalidski voziček in je bila v svojem gibanju precej omejena. O marsičem sva si pisali, veliko stvari si povedali, veliko koristnih nasvetov posredovali druga drugi. Vedno znova sem bila vesela njenega pogleda na življenje. Spominjam se, da mi je nekoč napisala takole: »Tako lepo življenje imam za seboj, da včasih kar težko verjamem lastnim spominom.« Pa je bilo v tem življenju tudi veliko težkega. Toda ko je zaokrožila spomine, je bilo lepo.

Nam vsem bi želela, da bi na življenje gledali s takšnimi očmi. Kako čisto drugače je živeti s takšnim pogledom. Ne moremo se na silo učiti gledati tako, lahko pa si vsak dan znova prizadevamo, da vidimo malo, malo svetleje. Morda nam bo nazadnje le uspelo videti svoje življenje v nekoliko svetlejši luči. In življenje nam tako lahko postane kljub vsem stiskam malo lažje.